Mu pač ni do tebe

Verjetno je čas, da si spet vzamem tisto uro in pol in si ogledam film s tem naslovom. Recimo da za tolažbo. Ali za razlago. Če mi moj lasten vpis ne bo dovolj, seveda. Vsi smo se že srečali s tem, se mi zdi. Vsaj morali bi se. Morda bi to moral biti eden od tistih obveznih testov v življenju. Namesto tiste matematike, ki smo jo zabili v prvem letniku. Tudi tega bi, najbolj verjetno, res konkretno zabila. Ampak zdi se mi, da smo babe narejene za to, da vsake toliko precenimo to, kako všeč smo nekomu. Ali če smo sploh mu. In spregledamo znake tega, da smo samo še ene v vrsti prijateljic. Ali pač samo še ene v vrsti facebook pogovorov. Ali v vrsti prejetih smsov. Ali kavic. Ampak me rinemo. In rinemo. In se tolažimo s prijateljicami in se pogovarjamo ure in ure o tem, kakšne znake daje. Enkrat so prijateljski, spet drugič se nam zdi, da bi znalo biti morda kaj več. In potem so dnevi, ko si pač rečemo, da ni nič in da si vse predstavljamo (in tako bi najverjetneje moralo ostati). Ampak ne. Spet pride dan, ko da znak. Znak, da je morda kaj več. Fantje nas očitno pač ne želijo razočarati in spraviti v slabo voljo in zato nas raje malce zajebavajo v glavo. To je to. Ampak je grdo. Ker dejansko bi manj bolelo, če bi naenkrat dobile šamar v srce in bi vse minilo v roku enega tedna, morda meseca. Ampak ne. Ti čakaš sms. In čakaš, da te bo kliknil na facebooku. In čakaš. In vsako njegovo dolgočasje in sporočilo si razlagaš na popolnoma drugačen način. Želi ti sporočiti, da mu je dolgčas. Morda čaka avtobus. Morda mu je dolgčas v službi. In ti misliš, da misli nate. To, da se je spomnil nate je drugače od tega, da misli nate. In potem ne pišeš tri dni, da bi videla, če ti bo pisal on. In želiš napisati nekaj kar bi mu mogoče dalo misliti, kako se počutiš. Napišeš in zbrišeš. Seveda ne pošlješ. Trikrat na uro primeš v roko telefon in si misliš, da lahko napišeš nekaj enostavnega. Živjo. Ne. Kako si. Ne. Kaj delaš. Sploh ne. Kakšno je vreme. Joj. Pač nehaaaaj. Nehaj zdaj, preden bo prepozno. Nehaj zdaj, preden se ti podre vse kar si kadarkoli imela v glavi. Stop. Dovolj. Odpri hladilnik. Spij šalico kave. Kozarec vina. Konec.

Ampak me še kar verjamemo. Da smo mu všeč. Da se bo nekega dne zbudil in nas povabil v kino in kar naenkrat bo vse za nazaj imelo smisel. In ne bo ves trud zaman. In morda bi tudi to minilo, ampak bi se lahko vsaj zgodilo. Do takrat pa trikrat ponovi v glavi: Mu pač ni do tebe.