Črno-belo

Morda se zdi, da je tale blog rahlo utonil v pozabo, ampak gre dejansko za ravno obratno situacijo. Tale kotiček interneta je v moji glavi vsak dan. Prav vsak da se spomnim na temo, o kateri bi enostavno morala pisati, pa mi nikakor ne gre na papir. Zadnjič sem tako med predavanjem začela z neko xy temo in po tretjini popisane strani vzela list v roke, ga pomečkala in vrgla naravnost v smeti. Ideje ne grejo in ne grejo iz moje glave na papir. Ali v prazen wordov dokument. Tale zapis nastaja bolj kot ne po čistem naključju in kot skupek različnih nepovezanih misli. No, morda bi bilo bolje reči, da so se mi te misli se do nedavnega zdele nepovezane, ampak sem jih končno uspela povezati. Gre za človeško miselnost, da je življenje črno-belo. Če ste novi v sivini vas pozdravljam. Pozdravljeni v delu realnosti, kjer se vse vrti okrog petdesetih odtenkov sive. Pa ne tistih neprimernih, pri katerih sem dobila inspiracijo, ampak tistih vsakdanjih, ki nam sledijo ob vsem, s čimer se pač ukvarjamo. Vse v življenju se po mojem mnenju začne z znanjem in konča z ignoranco. Besedo, ki ima po nepotrebnem tako negativen prizvok, v bistvu gre pa samo za nepoznavanje oziroma neznanje. In znanje se ne začne z 1, 2, 3 ali z a, b, c ampak s temi odtenki sivine, ki sem jih omenila prej. Začne se s spoznanjem, da je življenje sestavljeno iz situacij, ki imajo različne vzroke in različne posledice. S spoznanjem, da smo ljudje različni, imamo različno zgodovino in različno prihodnost. Da nimamo vsi enakih zgodb in enakih izkušenj. Posledično tudi ne enakih možnosti. Po domače, če v Ljubljani sije sonce še ne pomeni, da v Mariboru ne more snežiti. Če je nekaj za nekoga dobro se ne pomeni, da je dobro za vse. Ljudje nismo izključno slabi in izključno dobri. In na to, da se tega zavedamo, najbolj vpliva znanje in vedenje o različnosti in o družbeni konstrukciji. Posamezniki v družbi smo vedno konstrukt naše okolice, ki na nas vpliva ne glede na naše zavedanje tega vpliva. V tem paketu zato kot posamezniki in skupnost dobivamo vrednote, navade im pričakovanja, med drugim pa tudi predsodke, percepcijo normalnosti in odklonskosti in o tem, kaj je nenormalno in nesprejemljivo. In to, dragi moji je tisto, kar je narobe v naši državi. Niso politiki, ni vlada, ni to, da nimamo sredstev za preživetje. Ne, vse se začne in konca z znanjem in ignoranco. In dokler bodo naše vrednote individualne in usmerjene v osebni dobiček, bomo točno tam, kjer smo. Noben upor, nobena vojna in nobena revolucija nam ne bo pomagala, da bomo šli na bolje. Evolucija mogoče revolucija pa nikakor. Ne anarhija, ne diktatura in ne oblast ljudstva ne bo prinesla večjih sprememb. Spremembe se morejo zgoditi v naših glavah. Učenje se ne dogaja v šolah. Učenje in znanje se dogaja v naši okolici. In z zaprtimi očmi tega znanja ne bomo dobili. Ponosna sem na to, da je vedno bila in vedno bo moja glavna vrednota znanje. In to, da se učim vsak dan in da vsakič znova v svoje možgane dobim nove informacije, ki jih uspešno povezujem z že znanimi informacijami. In če sem še zadnjič iskala razlog, da zjutraj vstanem, sem ga sedaj našla. To bi moral biti razlog, da vstajamo. Poskusite kdaj pa kdaj.