Če sem se v zadnjem času naučila kaj pametnega je to
zagotovo to, da sreča ni v majhnih stvareh, pozornostih, malenkostih. Ne. To je
zadovoljstvo. Veselje. Ne pa sreča. Vsaj mene osebno ne more osrečiti majhen
trenutek. Osreči me lahko situacija. Cela. Navznotraj in navzven. In okoli.
Stanje. To me osreči. In ravno to je bil moj problem. Srečo sem iskala v
vsakdanjih neumnostih, nikoli pa v tem, kar se dogaja. Kar se odvija. Kar pač
je. In sreča po mojem ni odvisna od drugih ljudi. Sreča je odvisna od tebe in tvojega dojemanja smisla svojega življenja. In sedaj sem jo končno našla. Pozor! Ajda oznanja, da je srečna. In mater
je lepo to prebrat, ane? Verjetno vas zna zanimati, kaj se je zgodilo, kaj se
je spremenilo in kakšno je dejansko stanje. Najprej lahko omenim mojo
stanovanjsko situacijo. Ne glede na to, kako težko je živeti na svojem, kako
močno moram paziti na vsak prekleti evro, ki ga zapravim, kako moram paziti na
to, da so vse položnice plačane ob pravem času in ne glede na to, da še vedno
nimam ne dokončane kuhinje in ne omare za obleke je ta situacija briljantna. Ne
vem, če bi lahko kakršnakoli psiho ali šok terapija pomagala pri tem, kar mi je
prineslo lastno stanovanje. Prostor, kjer sem lahko sama, kjer je mir, kjer je
vse tako, kot si želim. Kjer ni vsakodnevnih motenj drugih ljudi. Kar imam je
moje. Všeč mi je načrtovanje, kje bom lahko zapravila naslednji evro in iz kje
za vraga bo ta evro prišel in kam bo šla stvar, ki jo bom dobila. Prvič v
življenju obožujem pospravljanje, saj vse to delam samo zase in za svoje dobro
počutje in ne za potrditev nekoga drugega. To, da lahko kadarkoli spustim in
dvignem rulete, grem pod tuš z odprtimi vrati, kuham karkoli si zaželim. Ja,
rada sem sebična in rada delam stvari samo zase. In to je prva stvar, ki mi je
omogočila, da sem srečna. Druga stvar je že nekaj časa del mojega življenja, pa
je šele sedaj obrodila globlje sadove, je šport. Verjetno se vam zdi, da
pretiravam in verjetno se komu kdaj zdi, da preveč govorim o tem, vendar je
treba razumeti, da je šport verjetno tisto, kar mi je rešilo življenje. Ker če
tega dela mojega življenja ne bi bilo, bi ta trenutek polna žalosti, s kakšnimi
50 kilami več sedela na kavču in vozila slabo voljo. In ja, tudi to se zgodi
kdaj pa kdaj, ampak včasih je to pač bilo tako. Včasih je bilo to stanje, ki se
ni spreminjalo, sedaj pa se slabi in dobri dnevi prepletajo in vse več dni je
dobrih. In polagam vam na srce, da je šport najboljša stvar, ki si jo lahko
podarite. In ni potrebno, da zapravljate denar zanj in nikoli, ampak res
nikoli, se ne smeti primerjati z drugimi in vse morate delati po svojem tempu,
ampak šport je res najboljša stvar v mojem življenju. In pika. In vseeno mi je
koliko ljudem grem ta trenutek na živce s tem oznanjanjem moje ljubezni.
Dejansko sem v najboljši formi svojega življenja. Počnem lahko stvari, za
katere si nikoli v življenju nisem mislila, da jih bom kdaj lahko. Opažam
spremembe na svojem telesu, četudi jih drugi ne. In to, dragi moji, je zmaga. Zadnja
stvar, ki pa jo je vredno omeniti, pa je moj napredek pri tem, da vem, kaj
želim početi v življenju. Huh, tale je bila težka. Verjetno ste, če ste kdaj pa
kdaj uspeli prebrati kakšnega mojih prejšnjih zapisov, opazili vzorec, ki
nakazuje na to, da dolgo časa nisem imela pojma kako se lotiti mojega življenja
in kaj želim v njem doseči. Ampak sedaj vem. In všeč mi je, da uživam v tem,
kar trenutno počnem na podiplomskem študiju. In da uživam v tem, da se učim
novih stvari, ki mi bodo v življenju vedno prišle prav, pa čeprav to ni to, kar
želim početi v življenju. Vem, kaj bi rada počela, če mi bo pot naklonila srečo
v tem, za kar sem izobražena. In vem, kaj bi rada počela, če mi je ne. In vem,
kaj bi rada v naslednjem letu naredila, da bom en korak bližje tem željam. In
to, da veš, je odličen občutek. S tem pa se povezuje tudi moja zadnja
ugotovitev. Moje življenje je polno. Polno do roba. In to, da sem zaposlena
sama s sabo in dogajanjem v mojem življenju me osrečuje na poseben način. Sem
ena tistih ljudi, ki težko sedijo doma in delajo nič več kot dva dni. Po dveh
dneh se mi zmeša in komaj še diham. In čeprav spim veliko premalo in bi na tem
še morala delati, vem, da sem bolj srečna, če komaj shajam. Sem pač oseba, ki
tako deluje. In to mi ustreza, ker sem trenutno ravno tam, kjer želim biti, pa
čeprav sem več ali manj utrujena, zaspana in izčrpana. To je pač del življenja.
Naj na tem mestu poudarim, da imam še vedno polno slabih
dni. A dokler so dobri dnevi bolj pogosti se mi zdi, da zmagujem. Še vedno
lahko pričakujete negativne zapise, padec volje ali padec motivacije. Ampak to
so trenutki. Sreča pa je stanje. In všeč mi je, da bom v triindvajseto leto
svojega življenja vstopila polna volje za nove izzive. In polna načrtov za
prihodnost. Srečna. Hit me with your best shot, life.
(Tale vpis me bo še tepel, ane?)
Ni komentarjev:
Objavite komentar