Pošasti pod mojo posteljo so moje prijateljice

Včeraj sem bila v glavi in v realnosti pripravljena na to, da bom spet napisala blog. Poln pozitive, poln trenutkov, v katerih uživam.. Poln novih spominov, novih načrtov. In namesto tega je danes moje brezskrbno poletje prekinil mrk spomin iz preteklosti. Začelo se je običajno, s pozdravom, končalo pa v solzah. Na delovnem mestu. (Najhujše solze, še posebej če delaš s strankami.) Zakaj si moja glava dovoli točno to, kar mi možgani že več let prepovedujejo? Srečna sem lahko, da sem obkrožena z ljudmi, ki me podpirajo, ko to potrebujem. Srečna sem lahko, da imam okoli sebe ljudi, ki me vprašajo, zakaj taka reakcija. Ker potem lahko res premisliš vse, kar se je zgodilo. Ker pozabiti in potlačiti je najhujša nočna mora prebolevanja. Ne zgodi se čez noč. In ne gre za prebolevanje ljubezni in navezanosti, gre za prebolevanje občutkov, ki jih je dala ta oseba. Še posebej, če od takrat naprej še nisi čutil ničesar podobnega. Ker okoli tebe pač ni ljudi, ki bi bili vredni teh občutkov. Ali pa jih nisi vreden ti. Srce že ve. In srce ne pozabi zlahka. Na temo prebolevanja in ponovnih občutkov sem napisala že ogromno zapisov, pa jih bo verjetno še veliko več. Na vašo in mojo žalost. Ampak nekje mora ven. Nekje morajo ven občutki, ki pridejo noter. Vedno sem po eni strani cenila take, ki so bili sposobni skakati iz zveze v zvezo, iz razmerja v razmerje. Iz ljubezni v ljubezen. Po drugi strani pa mi je žal za njih. Žal, da niso dejansko preboleli. Čisto vsak občutek ne-preboletega me je nekaj naučil. Nauči nas vsaka izkušnja, ki jo predelamo. Razmislimo. Če te izkušnje ni, nadaljujemo življenje brez nove vednosti in brez novega učenja. Z novo osebo. In potem novo. In novo. Ko teh oseb ni, čutimo praznino. In spet najdemo novo. In to je narobe. Ker če ne preboliš prve, jih imaš na koncu dvanajst. Ali pač dve. Ampak velika verjetnost obstaja, da jih bo dvanajst. Zame je dovolj ena. In ne pravim, da nisem prebolela. Sem. Ampak nisem premislila. Nikoli nisem dovolj dobro premislila o tem, kaj mi je dala izkušnja. Nikoli nisem premislila o tem, kako sem se spremenila. Nisem pomislila kakšno je moje življenje sedaj in kako se razlikuje od tistega prej. Verjemite, premišljevala sem ogromno. Ampak ne o pravih stvareh. Razmišljala sem o tem, kako sem ga prizadela in kako me je prizadel. Nikoli pa o moji pravici, da sem naredila to, kar sem. Vedno samo o krivdi. In potem pride do joka na delovnem mestu. Imam srečo, da imam sodelavce, ki razumejo. Ker bi se lahko ta situacija lahko končala s konkretnim paničnim napadom za blagajno. Ni bilo daleč. Ampak gremo naprej. Precej prepričana sem, da se to v tej trgovini ne bo več zgodilo. Zato bom lahko šla jutri za to blagajno spet umirjena in pripravljena na nove izzive, ki jih vame vrže življenje. Z novo izkušnjo.
Pa u pičku matr.
To sem morala dat' ven iz sebe.