V srednji šoli sem začela delati. Poletja so se nenadoma začela krajšati. (Skoraj prepričana sem, da moji popravci niso imeli ničesar s tem.) Kar naenkrat je bil september. Vsako leto sem čakala na odhod na faks, ker sem vedela, da me tisto leto čakajo najdaljše počitnice mojega življenja. (Naj omenim, da to sploh ni res. Prav vsako leto na faksu sem imela daljše počitnice. Vendar to ni smisel današnjega zapisa.) Vsako poletje od 15 leta naprej sem preživela za šankom, za pisalno mizo ali za blagajno (...ali, povedano drugače, v službi). Na morju sem bila vse manj, eno poletje v srednji šoli sem ga celo izpustila. Med faksom pa je časa za počitnice preprosto zmanjkalo. Vsak evro je bil bolj pomemben od odhoda na morje. Morje bo že počakalo, ane?
Ne. Ne bo. Ker tvoje življenje ne bo.
Kar naenkrat v življenju počitnice postanejo dopust. In dopust postane izjema. Ena od redkosti, ki si jih ljudje enostavno ne znamo več privoščiti. Kot na primer čas za branje knjige. Dobri čevlji. Ali pa sankanje. Ker smo enostavno preveč zaposleni s tem, kaj vse lahko naredimo in kaj vse še mora biti narejeno. Da pozabimo nase in na to, da telo poleg 'fizičnega počitka', potrebuje tudi mentalnega. Čas, ki si ga vzamemo zase. Ni nujno, da smo sami; nujno je samo, da z glavo nismo tam, kjer smo vsak dan.
Po naravi sem deloholik. Navajena sem, da sem stalno na nogah in da nekaj pospravljam, nekaj delam. Nekaj prelagam, brišem, premetavam in glancam. In ne glede na to, kako dobra lastnost je to, da se redko znam dejansko usesti in dati mir, je to neznansko nevarno za naše psihično zdravje. Prejšnji mesec sem si zvila gleženj. In moje življenje se ni spremenilo. Vse je potekalo tako, kot je prej. Vsi so mi rekli, da moram počivat, jaz pa enostavno ne vem več, kako počivati. A ni to tragično? Da pri triindvajsetih letih pozabiš počivat. Enostavno ne veš, kako se ustaviti. Letos sem bila na dopustu celih 10 dni, pa še to je bil dopust dejansko samo prve štiri. Ker vem, da so bili to edini štirje dnevi letos, ko sem se odklopila, kakor se pač odklopiti da. Na žalost moji plani o odhodu na Irsko letos niso prišli do stanja realizacije. Prav tako tisti o septembrskem morju. Trenutno v moji glavi že propadajo plani o decembrskem Salzburgu, ki sem si ga pred kratkim močno zaželela. Samo šla bi nekam. Vanderluster v moji glavi bi šel na dopust. Na morje. Na tuje. Pošljite me nekam, za boga.
Ker morja ne bo, prav tako Irske ne, Salzburg se počasi oddaljuje... Imam pa mentalno frej teden. Ta teden me boli kurac. Verjetno igra veliko vlogo v tem tednu tudi moj ponovno zvit gleženj, zaradi katerega sem se pač morala malo ustaviti. In tokrat mi je to tudi delno uspelo. Po cele dneve (po službi seveda) popoldan spim, jem in sedim. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako veliko sedela in delala nič. Morda pa me piči, pa nadaljujem tako v nedogled. (Ne, vem, da me ne bo.) Pa se še vseeno, čeprav morda dajem občutek, da se ne, močno sekiram. Razmišljam, kaj vse bi lahko naredila v tem času. Naši možgani pač delujejo na čuden način. Naslednji teden začnem s pisanjem magistrske. Do naslednjega tedna pa sedim. Ta vikend imam prvi prosti vikend po devetem avgustu (ja, prav ste prebrali). In nameravam uživati na polno. Ne vem, kdaj me spet čaka dopust. Vem pa, da me čaka maja ali junija. Takrat pa grem. Za en mesec. Na mentalni dopust, ki prav gotovo ne bo fizičen dopust.
Morje pa še vedno čaka...
Ni komentarjev:
Objavite komentar