Ne vem, ne razumem in ne znam

Edina stalnica v našem življenju so spremembe. Grozno, ane? Grozno, a po drugi strani izredno vznemirljivo. Življenja ne smeš preveč načrtovati. Vse bolj načrtuješ, vse bolj se ti tvoji načrti spreminjajo. Life gets in the way when you're busy making plans. Precej prepričana sem, da sem ta rek pred kratkim že uporabila na svojem blogu. Če sem ga se opravičujem. Če ga nisem se prav tako. Ker bi ga morala. To sem pred kratkim izkusila tudi na lastni koži. In naše življenje je najboljše takrat, ko imamo priložnost napake izkusiti na lastni koži. Zadnjih nekaj mesecev sem obremenjena z letom, ki prihaja. Ker po eni strani vem točno vse, kar se mora letos zgoditi in po drugi strani nimam pojma, kako se bo letošnje leto odvilo. Imela sem in imam ogromno načrtov, vendar se mi zdi, da bom bolj, kot življenje samo, v primeru, če se ne bodo odvili tako, kot sem jih planirala, razočarana jaz. Sama s sabo. In ne moje življenje. Ker moje življenje je načeloma popolnoma povprečno. Šolam se, delam, ukvarjam se s športom, občasno tudi kam grem, imam vzpone in padce. Torej, v življenju mi načeloma nič ne manjka. Vendar sem odločena, da bo to leto nekaj posebnega predvsem zato, ker je drugačno. Ker mi prvič po sedemnajstih letih rednega šolanja ni treba v šolo. Na faks. In zato sem prepričana, da bo letos vse drugače. In da bom letos lahko počela stvari, ki jih prej nikoli nisem mogla. Vendar se mi vsi plani počasi spreminjajo. Kot da jih nisem dovolj dobro premislila. Kot da premalo poslušam sebe, ki si po eni strani želi oddiha, po drugi strani pa si želi narediti čim več v čim krajšem času. Moj prvi plan za letos je bil maraton. Trenutno nisem prepričana, kako bo s tem, ker sem si v dveh mesecih uspela dvakrat zviti gleženj (življenje se zgodi, pa to). In po eni strani poslušam ljudi, ki me prepričujejo, da je vse v moji glavi in da se itak da vse, kar si zamisliš. Na drugi strani pa so ljudje, ki so navajeni tega, da pač kdaj ne gre in da je treba odnehati takrat, ko je še zdravo. In jaz ne vem, kje sem tukaj vmes. Ne vem h kateri skupini pripadam in koga za vraga naj poslušam, če sebe ne slišim. Sledi svojemu občutku, pravijo, pa vseeno se kdaj zgodi, da se enostavno ne slišimo. Tisti, ki moje besede berete že dalj časa, ali me dobro poznate, veste, da sem izredno ambivalentna oseba. Moja čustva, moje počutje in moje življenje vztrajno niha. Če sem lahko en dan izredno zadovoljna s svojim življenjem in točno vem kaj želim, kdaj želim in kako želim, sem lahko naslednji dan že popolnoma na tleh, ne vem več, kaj se dogaja in se trudim in trudim ostati nad površjem, pa večkrat zlezem dol. In točno tako se počutim trenutno. Diham in diham in diham in potem vsake toliko požrem vodo in spet potrebujem nekaj časa, da pridem tja, kjer sem bila prej. In če sem pred kratkim še pisala o tem, kako razumem in kako vem in kako znam, potem sedaj pišem o tem, kako ne vem in kako ne razumem in kako ne znam več. In ne glede na to, da sebe očitno dobro poznam in se zavedam teh vzponov in padcev in se zavedam prehodov iz enega v drugega, me še vedno popolnoma prestrašijo. Morala bi začeti s pisanjem magistrske naloge. Morala bi. Že zdavnaj. Ker se zavedam tega, da absolvent v resnici traja en mesec. Tisti mesec, ko se konec leta spomniš, da bi moral z magistrsko začeti že oktobra, pa si v bistvu maja ali junija. Morala bi. Pa nimam energije. Ne znam več kombinirati službe, prostega časa in tiste pol ure na dan, ki mi še ostane, ko bi dejansko lahko kaj naredila. In medtem, ko eni očitno znajo kombinirati ljubezen, pa poroke, pa službe pa otroke, jaz ne znam začeti pisati ene preklete magistrske naloge, ki bi mi morala po moje praktično past z rokava. Če rahlo zadiham(o)… Jesen je čas sprememb. Jesen je čas novih začetkov, ki pa se jih, kot tipičen predstavnik živčkov, bojim. In jeseni tipično ne maram. In rabim nekaj dni, pod kovtrom, da premislim svoje življenje in svoje odločitve in svoje načrte. Ki se mi podirajo eden za drugim. In medtem, ko Tamara piše o tem, da jeseni ne bo 'in', se jaz sekiram, da me jeseni sploh ne bo. Da se bom, namesto s šalco čaja na kavču, v hribih, ali v otroških spominih, skrivala v postelji, pod odejo, z gospodom Mačkom, ki razume, kako je to, ko ne veš več kako naprej. Ker mu pač ni treba naprej. Ker je maček. Jaz pa sem človek, ki mora. (Konec smiljenja sami sebi.)