Pa koga vi jebete v glavo?

Čas je za pravljico. Če še ne sedite se usedite. Udobno se namestite. Če gre (pa bo šlo verjetno malce težje) se lahko tudi uležete. Lahko si skuhate kavo ali čaj, lahko se pokrijete z vašo najljubšo dekico. Zgodba se začne približno 23 let nazaj, ko se je rodila deklica. Naj bo to deklica brez imena. No, ta deklica je s šestimi leti (povem vam, da to resnično ni izraz neke višje inteligence – verjemite mi) odšla v prvi razred. Skozi osnovno šolo se je še nekako prebijala, več ali manj brez zaviranja. Njena starša sta bila redno zaposlena, verjetno je imela delno subvencionirano prehrano (kot večina otrok), starša sta dobivala otroški dodatek in podobno. Država je dajala neko malenkost, ki pa ni bila noben presežek. V srednji šoli je dekle začelo delati. In od takrat naprej je to dekle delalo vse do danes. Če ni delalo skozi celo leto pa je vedno delalo vsaj čez poletje. Starša sta bila še vedno zaposlena, otroškega dodatka je še nekaj bilo, štipendije pa nikoli. Dekle ni bilo niti dovolj inteligentno za Zoisovo štipendijo. Po nekem srečnem naključju je dekletu uspelo na srednjo šolo med drugim hoditi točno v tistem letu, ko se je vlada našega predragega Ivana odločila, da bo malica zastonj. (Pa se je potem, čez nekaj let odločila, da je bil pa to res pretirano.) Po koncu srednje šole je šlo dekle na faks. Prvi letnik so ji starši plačali, ker je ena pika manjkala do rednega vpisa, potem pa je na srečo uspelo in naslednja leta je bila vpisana redno. V času faksa je dekle delalo praktično skozi celo leto. Vmes je zamenjalo kakšnih 10 služb in opravilo cca 600 ur prostovoljnega dela brez plačanega prevoza in malice. Na tisoče litrov bencina je šlo na račun službe, ki ji je omogočala, da si je vsake toliko kaj privoščila, plačala bencin in več ali manj zapravila vse za stvari, ki dekleta v teh letih zanimajo. Ja, imela je srečo in njena (še vedno) redno zaposlena starša sta ji še vedno plačevala vse življenjsko pomembne stroške. Še vedno pa seveda brez štipendije, starša pa (logično) na tej točki nista več prejemala otroškega dodatka. Po srečnem naključju je to dekle malo pred njenim dvaindvajsetim letom zaživelo na svojem, seveda ne brez pomoči staršev. Še vedno jo prejema. Vmes je za pol leta dejansko uspela dobiti državno štipendijo, ki ji je prišla zelo prav (za bencin). Življenje je tako hotelo, da je njena mati vmes ostala brez službe in nekaj časa, na žalost, prejemala pomoč države. Brez staršev, čeprav dela skoraj vsak dan, zadnjega leta ne bi preživela.

Če ne bi imelo dekle v življenju preklete sreče in bi živelo v družini, ki je nekoč dejansko še nekaj zaslužila, bi to dekle danes najverjetneje spalo pod mostom.

Pravljice je konec, sedaj je čas za kletvice.

In po tem, ko celo odraslo življenje, odkar je pač legalno, delam in služim svoj denar in delambrez delovne dobe, brez malice, brez zaposlitvene varnosti, pod ostalimi enakimi pogoji kot redno zaposleni…

In potem, ko praktično ničesar ne zahtevam od države in po tem, ko moja starša vrsto let plačujeta prispevke za svoje in moje in bratovo zavarovanje…

In potem, ko se 'ljudstvo' odloči, da je malo delo totalno brezveze…

In potem, ko plačuje prekletih 240 evrov na mesec od plače za bencin…

Potem!

Se ena usrana vlada odloči, da bo morala Ajda poleg vsega, kar že tako plačuje državi, plačati od plače še dobrih 100 evrov za prispevke na mesec.

Za to, da bom po osmih letih dela on in off, dobila tista usrana dva meseca delovne dobe, kot ji še praktično preostane študentskega statusa.

Pouhn kufer imam tega, da mi upajo ljudje govoriti, da izkoriščam državo, ker sem prvič po sedemnajstih letih šolanja vzela eno (PRVO in samo ENO) leto za to, da razmislim kako naprej (ker brez pripravništva pač ne morem).

Študentsko delo je za mnoge tiste, ki so v podobnem položaju, edina možnost dostojnega življenja. In ne luksuz, s katerim si lahko kupim novega iPhona. To je luskuz, s katerim plačujemo položnice pa zavarovanje za hišo in zavarovanje za avto in večina tudi najemnino.

In namesto, da bi študentom omogočili, da se zaposlijo in iz svojih študentskih zaposlitev preidejo na nekaj malce bolj dostojnega, zmanjka denarja za pripravništva, ki so edini način, da dobim službo v fohu, za katerega sem porabljala svoj čas in denar zadnjih pet študijskih let.

In potem skupaj z ostalimi, ki najebejo zaradi nespametnih odločitev vodstva države, tiho gledam, kako ji jemljejo vsak kurčev evro za katerega mora prav tako viseti v službi kot vsi ostali, dela vredni državljani. In kako se Študentska organizacija trudi prikazati pozitivne vidike sprememb v zakonu in pozabi na to, da od svojih 800 evrov, dam 240 evrov za prevoz in bom sedaj dajala še kakšne 100. Delam cca 40 ur na teden zato, da bom dobila ven dobrih 500 evrov.

Ampak, hvala gre pa vsem tistim našim vrlim intelektualcem, ki sedijo na svoji riti osem ur v pisarni in odhajajo domov s plačami okoli 20.000 evrov in rešujejo naše banke. Rada bi videla kakšno delo je to. Tako prekleto naporno. Res. Me zanima, če tistim delodajalci en dan prej rečejo, da bodo pač delali 13 ur, zato, ker pač drugače ne gre. Ali pa, da plače ne bo, ker ni denarja. Ali pa, da že zadnjih nekaj let za njih niso plačevali prispevkov in da se tega žal ne da popraviti, ker nimajo časa in denarja za odvetnika. Ali pa, da morajo prevzeti delo ostalih petih v pisarni, ker so šli v penzijo in ne smejo zaposliti novega. Ali pa, da bodo prejemali samo še 50% prevoza. Ali pa, da ni denarja za delovna oblačila ali obutev. Ali pa, da jim bodo trgali od plače, ker so bili na malici 31 namesto 30 minut. Ali pa, da bodo izgubili delo, ker so preveč na bolniški. Res, rada bi bila enkrat v čevljih teh naših vrlih izbrancev.

Medtem, ko javnim uslužbencem nižate plače, ne zaposlujete novih ljudi, ko gredo eden po eden v penzijo (in ostali prevzemajo bremena), višate davke, dodajate nove davke, odvzemate nadomestila za brezposelnost tistim, ki celo svoje življenje državi plačujejo, da jim bo potem pomagala, znižujete plače gasilcem, policajem in vojakom, ki naše riti rešujejo vsako kurčevo jesen in zimo zaradi naravnih katastrof katerih posledice so predrage za reševanje, medtem vi, draga naša vlada sedite na svojih ritih in govorite, da denarja NI. (Razen za tiste izbrance v 'slabi banki'. Na njih ne smemo pozabiti. Odkrili bodo Ameriko.)

Odprite svoje žepe, znižajte svoje plače, prekleta golazen butalska. Pa koga vi jebete v glavo??