Če bi imel dan 27 ur bi mogoče končno pospravila svojo klet.
Pomila okna. (Tudi od zunaj.) Posesala stopnišče. Oprala preprogo v kuhinji.
Mogoče pa bi za nekaj ur podaljšala svoj spanec ali pa si privoščila dolgo
penečo kopel. Lahko bi poiskala kakšen zanimiv recept in spekla nekaj novega.
Samo, če bi imel dan nekaj ur več. In če bi imelo leto petsto dni bi mogoče že
imela napisano magistrsko. Dovolj o tem. O tem sem že pisala. Za praznike sem
letos postala strašansko živčna, ker sem se zavedla, da se prvič, odkar vem
zase, bojim novega leta. Novo leto imam rada. Ponavadi bolj kot letos. Letos pa
sem samo v strahu pred tem, kaj me čaka. Da bom imela premalo.. Časa? Pa morda
še poguma. In volje. Sreče. In denarja. Bojim se, da prvič v življenju ostanem
brez vsakršnega prihodka.
Pa sem si vendar tudi letos zadala nekaj zaobljub, ki jih
bom poskusila izpolniti.
Po milijon letih šolanja je prišel čas, da si najdem službo.
Pripravništev ni, zato v poštev pride manjši nabor služb, kot bi si jih želela,
vendar je nekje vseeno treba začeti. V poštev sicer pride tudi kakšno
pripravništvo iz zdravstvenega področja, če že ne bo socialnih. Status mi
poteče konec oktobra. Se delamo, da je oktober še daleč? Pa smo spet tam.. Če
bi imel dan 27 ur.
Največje breme tega leta, ki sedi na mojih ramenih je
magistrska. Najraje bi jo zaprla v sobo brez oken. Nimam nobene želje, potrebe,
volje in motivacije za to, da jo napišem, pa jo vseeno moram napisati. Drugo
diplomo. Zakaj že? Zato. In ne glede na to, koliko je ura in kateri dan je na
koledarju, jaz mislim na magistrsko. Tamara me razume. Marsikdo me
razume. Upam, da razumeš tudi ti.
Fajn bi bilo tudi, če bi se naučila malo manj pritoževati.
Glede na moje prejšnje zapise in tegale, se tega še vedno ne znam držati. Ampak
lahko probam. Mislim, da bo počasi šlo.
Poleg vseh teh, globokih in težko izvedljivih zaobljub pa bi
lahko še pospravila predal s plastiko v kuhinji in skuhala domačo čebuljno
juho.
Še vedno pa si lahko premislim o življenjski poti, najdem
nekoga, da mi naredi otroka, vlečem državno porodniško, tistih 250€ in si
status absolventa podaljšujem še nekaj let z izgovorom materinstva.
Ja, ali pa to.
…Na fitnesu sem najraje v zadnjem desnem kotu. Tam se
počutim domače. Za mano je ogledalo, desno so okna. In nad mano, tam visoko,
nad dvorano, so železne konstrukcije. In na teh konstrukcijah je pajek.
Ogromen. Črn. Že kar nekaj tednov. En dan se bo pajku zazdelo, da ima dovolj
tistega osamljenega kota, pod katerim se vedno nekaj dogaja, in se bo odločil,
da pride nižje. In pade name. Kar čakam že ves čas. In tako, kot se bojim tega
pajka in njegovega padca, se bojim novega leta. Kar naenkrat bo vse namreč
padlo name…
Ni komentarjev:
Objavite komentar