ker moje bolezni ne jemlješ resno. Ker ni
dovolj pomembna. Ker na zunaj ne boli. A bolečina, ki jo čutim v sebi je
tisočkrat močnejša od vseh bolečin, ki sem jih kadarkoli čutila navzven.
Začne se v mojih stopalih in potuje navzgor kot tih zvočni
signal, ki ga slišim samo jaz. Sirena je. Tista, za splošno nevarnost. Tista,
ob kateri ne moreš spati, ker ne preneha. Nekje pri srcu se trudim, da ne bi
nadaljevala navzgor, v moje možgane, ker tam najbolj boli. Nekaj ur se lahko prepričujem,
da ne bo šla naprej. Lahko pa obupam po samo nekaj minutah. Pojdi, ker tako ali
tako nimam druge možnosti. Spet bo bolelo in vseeno mi je.
V možganih se ta bolečina spremeni iz srbenja v neprespano noč.
Iz razpokanih ustnic na še eno prejokano nedeljo. Iz polomljenega nohta na cel
dan nesreče in sedenja doma z mislijo, kaj vse je šlo narobe in kaj vse še bo šlo.
Najhuje je, da boli tako, da ljudje ne razumejo. Ljudje smo
empatični, ko otrok pade po grobem asfaltu in si popraska koleno. Ljudje čutimo,
ko se nekdo z mezinčkom na nogi zaleti v konec postelje. Ljudje razumemo, ko
nekdo stopi na žebelj. Ljudje smo narejeni, da čutimo bolečino drugega, če jo
le vidimo ali jo tudi sami poznamo.
Ne vidiš, da je to, da si rekel, da ne znam in da ne
zmorem, krivo, da se sekiram za vsako najmanjšo napako, ki jo naredim. Ne vidiš,
da je to, da si povedal, da moram izgubiti nekaj kilogramov vplivalo na to, da
ne maram več odbojkarskega igrišča, ker me spominja na to, kdo vse je boljši in
vitkejši od mene. Ne vidiš, da zaradi tega, ker si rekel, da nisem dobra
prijateljica, težko rečem ne in mirno kimam, dokler mi voda ne teče v grlo in
komaj zdržim še en dan več. Ne vidiš, da preveč rada ustrežem ljudem. Ker želim,
da me ljudje potrebujejo. Ne vidiš, da vse to počnem samo zato, da lahko ljudem
dokažem, da lahko. Da nisem tisto debelo dekle iz srednje šole, ki ni moglo
preteči cooperja ali več kot sekundo zdržati na vesi.
Ne razumeš, da je najhujša stvar, ki se mi lahko zgodi na
poti kamorkoli, obvoz na cesti. Obvoz na cesti je za običajno osebo nekaj
popolnoma sprejemljivega. Spremeniš začrtano pot in se odpraviš po drugi,
vzporedni, daljši poti, ali pa delaš ovinke, dokler ne prideš na cilj. Minuto
ali dve kasneje. Obvoz je zame največja nočna mora. Spremeni potek mojega
dneva, doživim močen napad tesnobe in komaj se poberem. Cel dan razmišljam o
tem, kako je to vplivalo na moje počutje. En preklet obvoz na cesti, hudiča.
Popolnoma vsakdanja stvar, kot sončni zahod. Jokam več, kot je družbeno
sprejemljivo. Vsaka najmanjša sprememba začrtane poti izzove napad joka. Cmera,
praviš. Manjša sprememba v tvojem urniku je zame popolnoma obrnjena realnost.
Ni več tako, kot sem si predstavljala. Spremembe so zame zelo težke. Ne maram
jih. Sovražim jih. Sovražim spremembe.
Pravijo, da sem vztrajna in motivirana. Ampak ne vedo, da je
moja vztrajnost in motivacija posledica tega, da mi ne sme spodleteti. Ker moji
možgani niso programirani na izgubo. Ne razumejo izgube. Ne moreš? Kako ne moreš.
Seveda lahko. Poskusi. Boli? Briga me. Naj boli. A si res taka mevža? Daj no,
poskusi še enkrat.
Moj gumb za izbiro volje ne deluje tako, kot bi moral. Ne
moram si izbrati sreče ali veselja. Lahko izberem dobro voljo, ampak nimam moči,
da bi z njo prebrodila vse, kar se mi zdi v dnevu negativno. Pravim, da sem
realna, pa vseeno vem, da sem negativna. Verjamem v to, da je svet negativen in
se nikakor ne morem navaditi na to, da ni. Ne glede na to, kolikokrat mi rečeš,
da je svet lep. In ne glede na to, kolikokrat si to rečem sama.
Moja bolezen ni dovolj resna zate. Smešna se ti zdi. Samo
dihaj, praviš. Umiri se. Premisli in začni znova. Vse je samo v tvoji glavi.
Vsi se tako počutimo. Samo slab dan imaš. Preboli že enkrat. Kaj spet jokaš.
Nehaj se smiliti sama sebi. Kdo te bo pa imel rad, če boš vedno slabe volje?
Žalostna sem,
ker nimam popraskanega kolena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar