Sanja svinja kariero

Nočem službe, v katero bom vsak dan šla z odporom. Nočem službe, v kateri delam dopoldan, popoldan, vmes, med vikendi, med prazniki in občasno ponoči. Nočem službe, kjer šefi ne opazijo tvojega truda in ga ne nagradijo, kjer je nagrada tisto, kar te spravi na nivo legalno določene minimalne plače in kjer se je treba tepst za stimulacijo. Nisem narejena za tekmovanja. Nisem narejena za delovne vikende in nisem narejena za šefe. Nasploh. Ne maram šefov. (Več o tem kasneje.) Take službe sem že imela. Zdaj sanjam o karieri. O nečem, kjer lahko rastem, kjer se lahko vsak dan naučim nekaj novega, kjer lahko s svojo intelektualno lastnino pripomorem k razvoju. Želim, da grem v službo zato, ker, po eni strani, moram za preživetje, po drugi pa želim, ker je delo stalen razvoj moje osebnosti. Želim, da v petek pridem domov in si rečem »uh, pa je mimo«, ampak, da se še vedno ne bojim ponedeljka in novih delovnih nalog, ki me čakajo. Hočem kakšen dan delati deset ur, dvanajst ur ali celo noč, ampak samo zato, ker sem se jaz odločila, da je tako najboljše za moj delovni proces. Ker sem sama ugotovila, da drugače ne bo šlo. Ne zato, ker se je ena bogata, izobražena rit s tremi meseci delovnih izkušenj več od mene odločila, da moram delati deset ur, dvanajst ur ali celo noč. Resnično imam težave s šefi. Na splošno z avtoriteto, bi lahko rekla. Če si moj šef samo zato, ker si ob pravem trenutku na pravem mestu pravi osebi lizal njeno koruptirano rit, potem od mene ne boš dobil spoštovanja. Samo zato, ker sediš na enem novem usnjenem Spinalis stolu z ekstra mehko podlogo in imaš noge na mizi iz masivnega lesa, na kateri počiva nov laptop, se hladiš na klimi, medtem ko jaz umiram na +32, še nisi moj šef. Morda se bom pred tabo obnašala, kot da te razumem in sledim tvojim navodilom, ampak brez tega, da mi tvoja dejanja dokažejo, da si na svojem delovnem mestu z razlogom, od mene ne boš dobil spoštovanja od trenutka, ko bom zapustila svoje delovno mesto. Presenetljivo, kako malo šefov sem srečala v svoji (relativno) dolgi zaposlitveni karieri in kako veliko »šefov« je bilo na poti. Bila sem tam. Bila sem tam, ko je bilo treba delati od sedmih zjutraj do enih zjutraj in potem priti nazaj spet ob sedmih. Bila sem tam, ko je bilo treba pijanemu omizju povedati, da zapiraš. Bila sem zraven, ko sem morala v nekaj minutah speci deset cheeseburgerjev. Tudi tam sem bila, ko se je stranka drla name, da me bo pretepla. Vse razumem, vse vem, vse sem že doživela. Ker po devetih letih dela na nižjih delovnih mestih v trgovini, v pisarni, v lokalu in še marsikje, sem videla že vse. In ne želim videti ničesar več. In če bom imela slučajno kdaj spet nesrečo, da bom morala nazaj, bom kot živina delala, samo, da mi ne bo treba tam delati niti minute več, kot je nujno za moj obstoj. Nisem sedela v šolskih klopeh 17 let zato, da bom šla nazaj tja. Ne zajebavam se s faksom in sedenjem za knjigami in stotinami ur prakse zato, da bom lahko šla tja, kjer sem sedela kot študentka. Po vsej verjetnosti čez en mesec ostanem brez študentskega statusa. Brez subvencioniranega prevoza, prehrane, preživnine, obljub o boljši prihodnosti in kasko zavarovanja za vse neumnosti, ki jih naredim. In zato si obljubljam, da se bom vsako minuto vsake dne trudila, da ne bom prišla nazaj v to, iz česar sem prišla. Sanjam o tem, da bom sama svoja šefica. Sanjam o tem, da bom enkrat lahko jaz tista, ki si nakaže denar za plačo in sanjam o tem, da bi lahko enkrat delala to, kar najraje delam, pod svojimi pogoji, s svojimi nemogočimi urami. Da lahko samo sebe krivim, da nekaj ni uspelo in da sem lahko samo nase jezna, ko mi ne uspe narediti dovolj za položnice. Dokler pa sanjam o tem, bom pa sanjala o eni dobri službi z eno povprečno plačo, ki sem si jo zaslužila zaradi svojega trdega dela in o šefu, od katerega se lahko kaj naučim, odnesem vsak dan neka nova znanja in vem, da se lahko nanj obrnem, če imam težave poslovnega značaja. Lahko mi tisoč ljudi vsak dan v ušesa nabija ene in iste zgodbe o tem, kako itak lahko samo sanjam, da naj bom zadovoljna z minimalcem, da v tej mali nesposobni državi kaj takega sploh ni mogoče, da sem sedela na svoji riti in se izobraževala popolnoma brezveze, da taki šefi ne obstajajo, da nikoli ne bom imela povprečne plače, da je pokojnina samo še iluzija in da naj se že enkrat sprijaznim z resničnostjo, ampak mi je vseeno. Vseeno mi je za vas, vseeno mi je za vaša prepričanja, vseeno mi je za vaše izkušnje. Ker gre zame. Če bi vedno, ko mi je nekdo rekel, da ni mogoče, odnehala, bi danes za grabo spala in hrastovo lubje žrla (klik!). In če bom čez eno leto na zavodu, brez službe, na socialni pomoči in brez denarja za bencin, pač bom. Ampak še vedno ne bom nehala sanjati.