Lezem ven iz luknje

Kraju, kjer sem trenutno, pravim luknja. In ne, to ni vas v bližnji okolici Ljubljane, ampak občutek, da nimaš časa za nič drugega, kot za tisto eno, pomembno, veliko stvar. In ta stvar je trenutno moja magistrska naloga. Ampak nič hudega. Po dolgem letu poskusov, upsov in downsov se vse bolj približuje čas, ko bo pekla konec. Ja, rekla sem pekla. Vročega, živčnega, stresnega. In kaj bom počela, ko bo tega pekla konec?

Dokončala bom roman. Zares. Napisala sem pet strani, želim pa jih še vsaj nekaj sto. Marsikdo, ki me pozna ve, da sem začela že vsaj petnajstkrat. Tokrat pa bi rada res napisala nekaj, kar bi nekdo nekoč bral.

Šla bom na meritve za tekače na dif.

Pomila bom okna. Tako, da me ne bo sram, ko bom dobila obiske.

Dokazala bom windowsom, da so pravi. In da jih nisem potegnila iz neta. In da naj mi že enkrat nehajo težit, da moram kupiti prave.

Tepih bom nesla v čistilnico.

Presadila bom rože. Vse. Orhideje in šeflero.

Spet bom šla pogledat na ona-on in se spet začela ubadati z nadležnimi tipi, za katere večinoma nimam živcev in časa. Kmalu bom imela oboje. Mogoče si bom za spremembo celo upala iti na kakšno pijačo.

Pospravila bom pisarno in odstranila vse tisto, česar ne potrebujem.

Spet se bom začela učiti francoščino. Prek rosette stone. Ker bi res končno rada znala francosko. Dobro, ne samo nekaj na pol.

In napisala bom pismo dedku mrazu. Ker sem odrasla, zrela in samostojna oseba.