Če bo tole zvenelo šovinistično je že tako prav. Danes se počutim šovinistično. In če to reče ženska, potem je res hudo. Danes mi je hudo. In kot pesniki, tudi jaz težko pišem, če sem popolnoma srečna. In za en kratek trenutek sem imela občutek, da sem. Ampak sem se, tako kot že mnogokrat prej, ampak nazadnje lani enkrat, spet ujela v past.
Ženska sem. Tista tipična baba, ki mora dobiti samo eno prekleto rožo, pa je tvoja. Če me primeš za roko, se stopim. Žal mi je, da se hitro navežem in žal mi je, da vedno znova držim ta zid, držim in držim, pa mi že skoraj uspe... Potem pa pridem nekdo z eno ogromno kuglo in BUM. Zidu ni več. Občutek imam, da sploh nikoli ni obstajal. Ker, zakaj bi se pa branila, če itak vem, da sem glede ljubezni softič.
Kljub občasnim pomislekom, se imam za odgovorno osebo. Skrbim za to, da je v mojem avtu vedno dovolj bencina. Skrbim za to, da moj maček nikoli ni lačen več kot eno uro (ravno toliko, da skočim do trgovine). Vsake toliko zalijem moje rože. Da nimam praznega hladilnika, sem precej pripravljena delati vse, kar mi pride pod roke, čeprav nima niti najmanjše veze z mojimi željami in življenjskimi aspiracijami. Če že ne skrbim za to, da je moja trava vedno pokošena, pa skrbim za to, da spomnim koga, da jo naj pokosi. Že dve leti in pol živim sama. Imam se za zrelo in samostojno osebo. Ampak ko pa pride do ljubezni, sem pa en velik otrok.
Na tleh sem, še preden se ti začneš sklanjati. Sem tam, kjer ti nikoli ne boš. Sprejmem te takšnega, kot si, medtem, ko se ti še vedno ukvarjaš z mojimi napakami. Prilagajam se ti, čeprav vem, da nimaš ti nobene volje, da bi se prilagajal meni. Povem ti točno tako, kot čutim, ti pa se trudiš najti prave besede. In trpim jaz, medtem, ko je tebi vseeno. Vse me boli, medtem, ko se ti odločaš, koliko ti pomenim in koliko sem vredna. Spet sem jaz tista, ki nasrka. Ker sem pač ženska in ne znam nadzorovati svojih čustev. Histerična, neučakana, zatreskana. Z burnimi reakcijami.
Poslušam komplimente na svoj račun, ki naj bi me potolažili, ampak me spravljajo v smeh. Ker sem močna, ker mi uspe vse, kar si zastavim. Ker je lahko srečen tisti, ki me dobi. Ja, morda bi lahko bil. Pa očitno nisem vredna te sreče. Močna sem, ampak včasih enostavno želim, da se nekdo bori namesto mene in zame, ne, da sem na bojni liniji sama. In uspe mi vse, le moških ne znam obdržati ob sebi. Ker sem močna. Vse dokler sem sama. Ko sem v dvojini, ne znam biti. Izginem za prvim vogalom. Ker mi uspe vse, kar si zastavim, samo delitev postelje ne. Ker je lahko srečen tisti, ki me dobi, ane?
Ne vem, če je kdaj že kaj bolelo tako, kot to. In res ni čudno, da se bojim, da se bo nekaj končalo že preden se sploh začne.
Znova in znova in znova.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
V ljubezni je težko biti pameten in zdi se mi, da sedanji ritem življenja in splošni način razmišljanja še bolj pripomore k temu, da težje dobimo partnerja, s katerim bi si lahko ustvarili normalno življenje in bi si bila bolj kot ne oba enakovredna.
OdgovoriIzbrišiRazumem te, kaj hočeš reči. Dokler nisem šla v prvo vezo, sem bila močna, trdna, a tudi hladna. Ko sem se prvič prepustila, je bilo konec - postala sem čustvena, ranljiva, občutljiva, izjemoma prilagodljiva in z malenkostjo me je lahko obrnil. Zveza je razpadla, meni se je podrl svet, kljub temu, da sem se zavedala, da ni bilo zdravo razmerje in me je potihoma uničevalo. V drugi vezi sem naredila drugačno napako, bila sem močna, zaprla sem se vase in le delček delila z njim. Seveda tudi tokrat ni šlo in sva šla narazen. Sedaj sem na pragu tretje veze, počasi se mi je priljubil, padel mi je oči že od prvega trenutka, vendar morala sem se spremeniti in poiskati tisto mene, ki bo znala se postaviti zase, povedala svoje želje, a tudi se prilagodila in dajala svojo ljubezen. Leto je minilo odkar sem ga spoznala, vendar vem, da če ne bi toliko časa čakala, odnos ne bi uspel, ker v tem letu sem se spremenila, na boljše. Prišla sem svojim nepravilnim vzorcem do dna ali si vsaj razjasnila, kaj si želim, kaj me osrečuje in za kaj se je vredno boriti. Zdi se mi, da je on pravi, ceni in spoštuje me, ne jemlje me kot samoumevno in čakal je name in zaradi tega sem pripravljena tvegati.
Težko se prepustit, ker lahko te nekdo osreči, lahko te globoko prizadene. Če ne tvegaš, ni nič.. a po več neuspehih, je včasih težko verjeti, da nekdo res obstaja za nas in bo srečen, ker nas ima.
Objem.. upam, da te nekje čaka sreča in predvsem, da se zavedaš koliko si vredna in je včasih boljše se namenoma zaustavit ter se ne prepustiti na prvo žogo.
Saj ne, da napišem cel odgovor na tvoj komentar, potem pa kliknem Odjavi namesto Objavi. (Mogoče je to narobe v mojem življenju :D)
OdgovoriIzbrišiTorej, ponovno.
Hvala za tvoj komentar. Rada preberem take in drugačne izkušnje ljudi, ker pomagajo veliko bolj, kot nasveti. Kot si rekla, v ljubezni je težko biti pameten, ampak ljudje vseeno so. Pa nikoli za svoje zveze, vedno za tuje :))
Moja prva veza me je namreč ubila. Saj sem tudi tukaj pisala o njej, že dolgo tega. Ampak to je bilo za pričakovat. Stara sem bila 18 let, pojma nisem imela kaj so moje želje in moja pričakovanja..
Ampak po nekaj neuspelih poskusih, nekaj 'zvezah', ki to niso bile, ker pač nikoli niso imele namena, da bodo, sem imela občutek, da točno vem kaj hočem.
Poznam se, rada se imam, razumem svoje življenjske cilje..
In potem ta polom.
In spet sem bila stara tistih 18 let in spet smo tam.
Tako, da upam, da tudi meni enkrat uspe. Na napakah se učimo. Lastnih, seveda :)
Bodi lepo, hvala še enkrat za komentar ;)