Danes spet jokam zaradi tebe

Pa nisem jokala že dolgo časa. Minilo je že več kot eno leto, jaz pa še vedno razmišljam o tem, kako bi ti povedala to, kar sem ti želela. Najlažje povem, kaj si mislim z napisanimi besedami. O tem ne maram govoriti naglas. Malo prejle sem hotela ponoviti v glavi to, kar bi ti rada povedala, pa se je zgodilo to, kar sem napisala v prvi povedi. Upam, da me ne sovražiš. Mislim, da me, čeprav res upam, da me ne. A veš, ko večina komadov opisuje to, kako te je nekdo zajebal? To sem bila jaz. Ja, bila sem tista, ki te je poteptala, prekinila stike in se delala, da te ne pozna več. Zato se včasih počutim krivo, ko na fejsbuku objavim kakšen tak komad. In zato se počutim krivo, ko poslušam kakšen tak komad. Ponavadi si jezen na osebo in hočeš to na ta način povedati celemu svetu. V tem primeru sem bila pa to jaz. Ampak, še vedno sem jezna nate. Jezna na to, da me nisi podpiral. Jezna na to, da me nisi znal potolažiti. Da nisi izražal čustev. Skoraj nikoli. In ob tem sem se počutila, kot da ti ne pomenim nič. Na koncu si mi rekel, da sem sebična, ker ti ne dam niti pet minut. Potem bi lahko rekla, da si bil sebičen, ker si mi tako redko znal pokazati, kaj ti pomenim. Si me ljubil? A veš, da ne vem. Ker mi namreč tega nikoli nisi povedal. Teh pet minut, ki si jih tako želel, ti nisem podarila zato, ker bi se zlomila. Ker bi naredila to, kar sem naredila enkrat, ko sem se sredi ulice usedla na tla in padla v jok. Ti pa si rekel, da sem otročja in da naj neham delati sceno. Nisi me razumel in zdelo se mi je, da te posiljujem s svojim karakterjem. Še vedno imam škatlo najinih stvari. Tistih lepih smsov, ki sem jih prepisala. Pa to, kar si mi enkrat napisal in poslal po pošti. Takrat sem se zavedla, kako zelo te ljubim. Vem pa, da to ni dovolj, da zveza obstaja. Mora biti neko podobno razumevanje sveta in razmišljanje v isto smer. Pa tisto srebrno ogrlico, za katero mi je še vedno žal. Žal mi je, da si zapravil denar zanjo, ker se je potem vse tako hitro končalo. Mogoče jo bom še kdaj nosila, ampak zaenkrat počiva v škatli. Prelepljeni s salotejpom, tako da je sploh ne morem odpreti. Mislim, da ni tvoja krivda. Odraščal si pač v družini, ki je totalno drugačna od moje. In to vzgojo nosiš v sebi. In ravno to bi bilo sebično od mene; da te poskušam spremeniti. Ne pravim, da nisem naredila ničesar narobe. V dveh letih sem naredila toliko neumnosti, da jih ne morem niti našteti. Sem cmerava, preveč romantična, otročja, posesivna... In sem dosti pripomogla k temu, da nisva uspela. Nikoli nama ni bilo usojeno. Imela sva pač svoj čas. Bilo je dobro in slabo. Ampak mislim, da sam veš, da je bilo večinoma slabo. Ko sva šla narazen sem se najbolj bala, da boš nesrečen. Na začetku sploh nisem mislila name. Mislila sem na tisti sms, ki sem ti ga poslala. Na sončen poleten dan, ko si ga prejel. Na tvoj obraz, ko si ga prebral. In na to, kako si se počutil. Potem si našel punco, ki ti je očitno ustrezala. Moram ti povedati, da sem takrat jokala najbolj. Nisem si mogla predstavljati, kako lahko greš kar naprej. Jaz še nisem šla. Poskušam, a ne morem nikamor. Recimo, da sem te zdaj prebolela. Ampak pozabila te ne bom nikoli. Bil si moj prvi. Ne, SI moj prvi. In to boš vedno ostal. Prvi, ki sem mu podarila tri najpomembnejše besede.Vem, da sem izpadla nesramna, ko sem pretrgala najino zvezo. Potegnila sem jo kot flajštr. Ampak mislim, da je bilo za oba to najbolj zdravo. Za oba je bilo najboljše, da sem to prekinila. In verjetno se točno zdaj nekomu, ki to bere zdi, da sem neumna. Da to pišem na internet. Preberejo lahko vsi. Če ti bo to kdaj prišlo pred oči boš spet mislil, da sem nesramna, ker o tem pišem na internetu. Nisem tako mislila. Hotela sem ti povedati to, kar bi ti mogoče mogla že dalj časa nazaj, ampak sem šele sedaj dobila moč, da sem to naredila. Kakor sem že omenila, se zna zgoditi, da ti bo nekdo podaril link do tega zapisa. Ne vem, če to ravno hočem, ampak res bi bilo pa dobro, da to prebereš. Če pa ne, pa je bolje zame, da sem to stresla ven. Na svoj način, kot to najbolj znam. Hvala za dve leti.