Zabranjeno pušenje

Sprehod do avtobusne postaje. Čakanje na avtobus. Prestop iz enega na drug avtobus. Prihod na faks. Kava. Pavza. Pavza. Pavza. Odhod nazaj na avtobus. Prestop iz enega na drug avtobus. Sprehod do doma. Čakanje na fitnes. Sedenje po fitnesu. Sprehod po okolici. Mogoče še kakšna kava. In tako naprej. Vsak dan. Govorim seveda o kajenju. Danes mineva točno en teden odkar sem ugasnila zadnji cigaret. No, v bistvu je osem dni, čeprav je bil dan d prejšnjo sredo. In mogoče postaja lažje, ampak se hitro poslabša. Na vsaki kavi me prime, vedno ko čakam na avtobus, vsako jutro. Po vsakem obroku.. Zdi se mi, da samo še spim in sedim v svoji sobi. Včasih ležim v svoji sobi. In jem. Ogromno. Občutek imam, da sem v enem tednu dobila nazaj vseh dvesto kil, ki sem jih uspela izgubit v enem letu. Vse, samo, da ne hodim preveč v družbo. Žal mi je za vse zavrnitve za kavo, ampak resnično kofetkanje izgubi ves čar. Sedim lahko tudi kje drugje. Kava je še vedno kava, ampak zdi se mi, da jo lahko pijem tudi doma. Načeloma je prvi dan lahko, potem postane težko. Ker prvi dan si še 'totalno notr' in prepričan, da je to popolnoma lahko. Priznam, da sem po naravi jokica. Resnično. Ampak taka jokica, kot sem bila pa zadnji teden pa ne vem, če sem že kdaj bila. In kdor me je videl ne vem, če bo kdaj lahko izbrisal to sliko iz svoje glave, ker pač ni bilo lepo. In upam, da bomo počasi vsi, vključno z mano, to pozabili. Ampak resno, to je prekleto težko in mislim, da kdorkoli reče, da je popolnoma lahko ne ve točno, kaj se dejansko dogaja in zadeve morda še ni dojel. Ne vem, res ne vem. Moje celo življenje, od gimnazije naprej je bilo prepleteno s kajenjem. Vse sem načrtovala kot kadilec, vsakodnevne obveznosti sem prilagajala temu in družila sem se pretežno s kadilci. In zdaj? Še vedno sem med kadilci, z izjemo mene. In občutek je grozen. In za vse tiste, ki jih zanima, zakaj to počnem. To počnem zato, ker je moje telo vse manj zdravo. Lahko ste veseli vsi tisti, ki se vam ni treba ubadati z boleznimi, ki jih vse to samo še poslabša. In tudi če jih ne, ti vsi zdravniki vtepejo v glavo, da tako pač je. Vse, kar je narobe z zdravjem, je samo zato, ker si kadilec. Če ti izpadajo lasje, je to zato, ker kadiš. Če dobiš po koži vijolično zelene izpuščaje je to zato, ker kadiš. In če ti iz glave rastejo rogovi? »Bo treba prenehati kaditi.« Ja, seveda. Noben obisk pri zdravniku ni več samo obisk in vsakega obiska znova se bojim in se nanj pripravljam, ker vedno dočakam te besede, čeprav dejansko ni s tem nikakršne povezave. In sem med ljudmi, ki smo pri zdravnikih povprečno enkrat na mesec. In ne, dokler ne doživiš ne veš. Kajenje med zdravniki je tako osovraženo, kot serijski morilci v naši družbi. Pa tudi vsak prehlad traja 10 dni dalj. Pa denar. Ne bom rekla, da sem po naravi bogata, ampak sto eurov na mesec si že nekaj časa ne morem več privoščiti. In če si jih lahko ti, super. Daj. Jaz fizično ne morem. In na splošno, če še niste opazili, smo kadilci pač zasovraženi. Uničujemo zrak, uničujemo ozon, uničujemo življenja ubogih, groznih pasivnih kadilcev, ki se pač ne morejo umakniti in jezni smo na vse na svetu. Moram reči, da me je tole pisanje kar ujeznilo. In najhujše pri tem je to, da sem jaz sedaj nekadilec, ki je lahko jezen na kadilce. No, I choose not to be. In za vse tiste, ki mislite, da mi ne bo uspelo. Mogoče mi pa ne bo, pa kaj potem? Mogoče mi bo in potem bo super. Ampak že to, da poskušam je nekaj. In mislim, da sem si v glavo vbila mentaliteto za to, da bom uspela. Prosim vas samo, da me ne spominjate na to, da se trudim za brezveze in da sem neumna, ker poskušam nemogoče in da tega niste pričakovali od mene in da vidite kako hudo mi je. Ni vam treba gledati.