Črn klobuk

Obstaja en možic, Edward de Bono mu je ime. Njegova ideja o klobukih je zanimiva. Gre za miselni proces, ki pomaga pri iskanju idej in je nekakšen brainstorming, blabla. Torej, zguglaj tole ali pa samo beri naprej. Po domače: obstaja šest miselnih klobukov in zadeva je dokaj uporabna, če sodeluje 6 ljudi in vsak nosi enega izmed teh klobukov. Mislim seveda metaforično, lahko pa bi, dejansko, nosili šest barvnih klobukov, kar bi zadevo naredilo se nekajkrat bolj zabavno. V glavnem. Zelen klobuk je klobuk ustvarjalnosti. Navleče vse možne ideje, pa naj bodo težke, lahke, običajne, nenavadne, možne in neverjetne.. Bel klobuk podaja dejstva, preverljive informacije. Rdeč klobuk na na vse gleda preko čustvenih dejstev in instinkta, rumeni išče pozitivo v vsem, moder predvsem nenormalno veliko razmišlja... In potem črn. Črn vse ideje prebavi počasi, previdno in išče ovire, pomanjkljivosti. Živjo, sem Ajda in sem črn klobuk. In ja, tale uvod sem naredila samo zaradi tega, da vam razložim, da sem črn klobuk. Recimo temu, da sem se skozi življenje (v mojem primeru relativno kratka doba), navlekla tega, da so ljudje v osnovi slabi. In da nekako ni potrebe po tem, da skozi življenje hodim z dvignjeno glavo, ker te bo za vogalom slej ko prej čakal nekdo, ki ti bo s kladivom odbil glavo z vratu. Načeloma je sicer res, da je bolje, da sem se navlekla tega kot na primer heroina, ampak to vseeno ne pomeni, da ni to nekakšna odvisnost, ki ti ne uničuje življenja. Ljudje nikoli niso bili zares dobri, vsak se samo trudi, da bi dober izpadel. V jedru pa smo vsi slabi. Gledamo samo na lastno rit celo življenje pa se trudimo, da drugi ljudje ne bi opazili, da smo v bistvu slabi. Ni važno koliko in kako močno se trudim, da bi na življenje gledala s pozitive, ne gre. Tako sarkazem, kot cinizem sta postala moja kolega, mogoče celo spolna partnerja, in brez njiju ne grem nikamor. To vključuje predavanja, kave, kino predstave in nenazadnje, tudi moje misli. In črn klobuk kar ne izgine. Svetobolje je dobra beseda. In verjetno tudi ena redkih, ki sem jih odnesla od predavanj slovenščine iz srednje šole. Svet je umazan in nepravičen, to smo že vsi izkusili. Zdi se mi, da ljudje najlažje izkažejo svojo inteligenco ravno preko kritičnega razmišljanja. In moj 'šus' počasi postaja to, da se ljudje ne strinjajo z mano in si mislijo, kako sploh lahko tako razmišljam in da to ni vljudno. Me pač rajca to, da se ljudje v osnovi ne strinjajo z mano. Imam dovolj tega, da bi morala vse sprejeti in se z vsem strinjati samo zato, ker je to v nekem družbenem okvirju normalnosti in ker tako pač mora biti. In ker tako predavajo v cerkvi. Ljudje smo pač po naravi ovce, ki radi sledimo neki višji sili, ki je v vsakem primeru avtoriteta. Pa naj bo to bog, profesor, šef ali starš. Samo zato, ker imajo za sabo leta izkušenj, ki ne temeljijo na ničemer resno oprijemljivem, ampak samo na njihovem lastnem uspehu/neuspehu, še ne pomeni, da tako mora biti. Ja, tako naj bo za njih in ne zame. Spoštujem avtoriteto do neke meje, ki pa je pri meni nizka. Ali ozka. Da povzamem, avtoritete praktično ne spoštujem in je niti ne razumem. Jemljem jo kot inteligenčno nasilje, ki pa je zame hujše kot katerokoli fizično. Ustvarja podrejenost in verjemite mi, nisem na svetu za to, da bom podrejena. In znanje se mi zdi ena od pomembnejših vrednot, če ne celo najpomembnejša. Z znanjem in kritičnim razmišljanjem pa po mojem mnenju prideš najdlje. Ampak to, da sem negativna še ne pomeni, da sem zlobna oseba. In zdi se mi, da ljudje okoli mene to prehitro izenačijo prav s tem. In to ne pomeni, da sem popolnoma obupala. Pač iščem tisto pozitivo, čeprav ne dovolj vztrajno. Preden zatavam nekam daleč in preveč globoko se poslavljam, čeprav bi lahko o neumnostih, ki mi grejo po glavi govorila še dolgo.