Dobro jutro

Ne vem kaj je s temi božičnimi dnevi in pisanjem, ampak danes je že skrajni čas, da se lotim tegale bloga. Najprej opozarjam, da sem zelo nestabilna oseba, zato je seveda možno, da se blogi med seboj izključujejo, možno pa je tudi, da samo kdo bloga ne razume. Tako da, če se bo komurkoli zdelo, da se ta blog ne sklada s kakšnim prejšnjim, naj se pač sprijazni (ane?:) ). V opozorilo še pred branjem: če se ti zdi, da je ta vpis namenjen tebi, potem verjetno ni. Predvsem si ne preveč vzet k srcu, mene samo tile prazniki malo podžgejo. Pa itak opozarjam že zdaj, da tale vpis ne bo všeč vsem. Verjetno večini ne. Ampak je pa resničen in verjetno se bo marsikdo čez nekaj let tepel po glavi in se ga spomnil. O tem sem sicer na nek način že pisala, pa vendar mislim, da bi lahko še enkrat, mogoče z drugačnim pristopom. Opažam, da je ena hujših napak, ki jo imajo ljudje v glavi to, da mislijo, da nekoga potrebujejo. In zdi se mi, da to tudi ustvarja nezadovoljstvo v človekovem življenju. Iz lastnih izkušenj vam lahko povem, da to v življenje ne prinese ničesar dobrega in pozitivnega, ampak samo željo po nečem (za kar še sam ne veš točno, kaj je) ali pa strah pred nečim. Bom razložila, seveda. Edina oseba, ki jo v življenju potrebuješ si ti. Seveda tega ne mislim dobesedno, seveda potrebuješ prodajalca v trgovini, frizerja, delavca na občini, voznika avtobusa (glupost primerov na vrhuncu), ampak 'psihično' ne potrebuješ nikogar drugega. In če si sedaj odgovoril na to, da nekoga potrebuješ, potem mi je žal zate. Gre se zato, da se ti morda v nekem trenutku zdi, da je lahko lažje, če imaš nekoga. Mogoče se ti zdi, da si brez tega človeka izgubljen. In to, dragi moji, se mi zdi žalostno. Saj ne vem ali naj se jokam ali smejem ali tolčem po glavi z nečim, ampak c'mon ali res mislite, da bo ta 'drugi' ob vas celo življenje? Tok, tok, dobro jutro. To, da te osrečujejo drugi, da si brez njih neizpopolnjen, da nisi ti, bla bla… Osebno, kot ženski, se mi zdi to grozno. Generacije žensk pred nami so se na primer borile za to, da bomo ženske vsaj enakovredne moškim, sedaj se pa opiramo na njih na vse možne načine. Zaradi mene peri njegove obleke in mu kuhaj kosilo vsak dan do konca svojega življenja, če se ti zdi, da te bo to izpopolnilo, ampak ko boš en lep sončen dan ugotovila, da je, medtem, ko si ti živela 'vajino' življenje, on živel 'svoje življenje', ne pričakuj rame. Moški in ženske smo narejeni tako, da smo dovolj močni, da lahko živimo sami zase. In ne mislite si, da ne izključujem možnosti za dobro zvezo, seveda je možno, da se imata dva zelo rada, ampak prosim vas, ne glede na spol, ne pozabite tega, da ste vi najprej oseba sami po sebi in živite zase. Ne pozabite, da ste se čez življenje borili zase in za to, da boste imeli lepo življenje in ne pustite, da vam nekdo vzame nekaj, kar ste VI. In ne on. In ne vidva. Ženske nismo rebro in nismo katerakoli druga kost, ampak smo ljudje s sposobnostmi. In moški niso gospodarji in kralji in nadzorniki, ampak so ljudje s sposobnostmi. Ali ni to dovolj logično? Sicer sem se sama imela možnost že zelo zgodaj naučiti, da praktično nič v življenju ni večno, ampak mogoče bi ta predmet morali dodati v kurikulum v vse osnovne šole, da se pač čim hitreje naučimo tega, da življenje pač ni polno bleščic in ljubezni in objemčkov in poljubčkov, ampak da je sranje in je samo na nas, da si ga naredimo čimbolj sprejemljivega. Ampak vse te zveze in ta ljubezen, ki smo je polni nekaj dni v letu je samo tisti sprej, ki ga pošpricamo po tem, ko zasmrdi, smrad pa ostane spodaj. Naučiti se moramo pa odstranjevati to sranje. In del tega sranja je tudi upanje, da bo nekaj večno in postlano z rožicami. No, pač ni. In zdi se mi, da bi morala jaz tole sama sebi prebrati že nekaj let nazaj. Bolj natančno, tam okrog deset. In s tem ne mislim zdaj napada na moške. Moški nimajo pri tem načeloma ničesar. Ženske se načeloma bojijo, da ne morejo dobiti ničesar boljšega. Newsflash. Lahko, vedno je lahko še boljše. In čas je, da se vsi, vključno z moškimi, začnemo zavedati tega, da je vedno lahko boljše. In da se ne sprijaznimi s prvo/prvim, ki leze in gre in po nekem naključju prileze mimo nas. Ker pač spreminjati človeka je nekako tako kot riniti z glavo skozi zid. Mogoče boš enkrat prišel skozi ta zid, ampak dvomim, da bo vsa kri vredna tega, pa verjetno boš na koncu še vedno crknil zaradi možganskih krvavitev. Splača se počakati, pa čeprav bo mogoče vmes že tako hudo, da boš mislil, da boš umrl in boš, kakor sem že povedala, dobil občutek »da nekoga potrebuješ«. Ne, v bistvu ga ne. Kaj pa zares potrebuješ? Pamet, deklica, pamet. In čokolado. Pa kavo. In preživiš, ker če ne bi, potem zdajle tale blog ne bi nastal. Ampak, ko pa ne moreš biti del nečesa, ker nimaš para, to… To je pa plain ugly in upam, da se zavedate, da osebno tega nikoli ne bom pozabila. Tale zadnji stavek je veliko bolj oseben in veliko bolj nastrojen kot cel blog, pa čeprav morda ne izgleda tako.