Koliko časa traja večnost?

Zadnje čase se poglabljam v moje odnose z drugimi in ugotavljam, če so nujno, prisiljeni, manj ali bolj zlagani, pristni, pomembni, zamenljivi. In vsak dan znova zamenjam mnenja glede odnosov, ki me obkrožajo. Ampak, če smo realni, se vsak dan, mesec, leto, del nas spremeni. Košček mene vsak dan odpade, se spremeni ali pa se prilepi name. In ne glede na to, kako močno si želimo, da bi za vedno ostali isti, se spreminjamo. In z nami se spreminja naša okolica, ljudje in odnosi do nje, do njih. In tega ne pišem zato, ker se mi zdi, da še nihče ni prišel do tega zaključka. Pišem zato, ker se mi zdi, da bo to na papirju (ekranu) dobilo smisel, pridobilo pomen. In morda se bom jaz s tem končno soočila in ponotranjila in razumela. In če se spreminjamo mi se spreminja tudi naš pogled na to, kaj je pomembno. In spreminjajo se naše vrednote, naše potrebe. Ne samo, da imamo občutek, da v življenju potrebujemo nekaj novega, dobimo občutek tudi, da mora kaj stran in da tega ne potrebujemo več. In da je mogoče čas, da ugotovimo, da to ni nič takega in da nehamo gojiti zamere do tega, da tako čutimo in da se ne spuščamo v to, zakaj je tako, ampak bolj v to, da tako pač je. In morda je tudi čas, da ne dvomimo in ne poskušamo spremeniti tega, da to doživljajo tudi ljudje okrog nas. Ne glede na to, da so nekoč bili del našega življenja in morda v prihodnosti ne bodo več. Včasih to, da nekdo izstopi iz našega življenja ni slaba stvar. Morda je samo neznano in zastrašujoče, ne pa (samo) slabo. Se mi zdi, da bi se večina strinjala s tem, da je lepo, ko nekdo vstopi v naše življenje. Zakaj je potem tako grozno, če nekdo gre? Samo končala se je doba, ko si od njega prejemal tisto, kar si tisti trenutek potreboval. Ni pa vedno nujno tako, da ljudje popolnoma izginejo. Nemalokrat se samo zgodi, da se samo oddaljijo. In tudi to ni nič slabega. In sprašujem se zakaj bi bilo? Zakaj smo prepričano, da je to nekaj slabega. Nismo stari deset let, ko smo vsi še slepo verjel v večnost odnosov in ljudi. In tudi nismo stari enajst ali dvanajst let, da bi eden drugega grdo gledali, če pač pride do tega. Ne mislim se nekaj mesecev pred diplomo ukvarjati s tem, kaj si nekdo misli o mojem trenutnem dojemanju sveta, ker se pač slučajno razlikuje od njegovega. Ljubezen in prijateljstvo sta redko večna. Ampak to ne pomeni, da je to slabo, ampak pač to, da se ljudje spreminjamo in v določenih obdobjih življenja potrebujemo druge osebe. Počasi dojemam, da so nalepke, kot na primer: dober, boljši, najboljši, nepomembne prav tako, kot nalepke naš, njihov, slab, svetel, temen, lep, grd. Pomembna je nalepka moj. In ne moj za eno leto, za en dan, za eno obdobje, ampak pač moj. Včasih, samo kdaj ali nikoli več. Pa vseeno moj. In vsakega človeka, ki si ga spustil v svoje življenje, si ga zato, ker si v njem videl nekaj, za kar si vedel, da ti bo v življenju pomagalo ali prineslo nekaj dobrega. Ljudje konec koncev niso samo ljudje (ali pa sploh niso ljudje sami po sebi), ampak so (tudi) preteklost, izkušnje in znanje. In preden me kdo začne napadati, da sem zlobna in sebična naj še enkrat prebere blog. In ne, ta zapis ni usmerjen na točno določeno osebo, ampak je samo posledica skoraj dvaindvajsetih let pridobivanja izkušenj in trenutnega navdiha. (People change, memories don't.)