Confoederatio Helvetica!

Prejšnji teden sem obiskala Švico, natančneje Basel z okolico. In zdi se mi, da je bil to eden večjih šokov, ki sem jih do sedaj med potovanji doživela (mogoče pomaga dejstvo, da sem bila do sedaj samo v Evropi). Odločila sem se, da bom izkušnjo delila z vami. Ker ta blog mrzlično potrebuje nekaj pozitivnega in nekaj novega. (Nisem prepričana o pravilni rabi besede mrzlično.) Švica me je naučila..

Da je pica za 20 evrov prav takšna kot tista za 8. Dobra, a prav takšna. Da je Ricola še vedno švicarska. Kdo jo je naredil? Švicarji. Kdo točno? Lauferji. Da tisti, ki živijo v Laufnu ne laufajo. Mogoče laufajo ponoči, podnevi niso. Da je Francija na dosegu roke, noge in oči. Da je Nemčija za šoping, Švica pa za službo. Da je Bern glavno mesto, Zürich pa največje mesto. Da na jugu ni velikih mest, ker med vsemi temi Alpami sploh ni prostora. Da ima Basel fuzbal klub, ki se je mimogrede včeraj uvrstil v polfinale evropske lige. In da so barve tega kluba enake kot barve Barcelone (to velja tudi za kratico-FCB). Da je Švicarjem prav vseeno kaj prineseš v državo in kaj iz nje odneseš. Prav tako jim je vseeno kako ti je ime in iz kje prihajaš. Da so polkna za to, da hiša izgleda še lepše. In da so lahko rdeča, modra, zelena, rumena ali kodrlajsasta.  Da so tramvaji kul, pa vseeno nevarni in zmedejo nič hudega sluteče turiste, ki nanje niso navajeni. Da si pri tem procentu brezposelnosti (3,4) lahko brezposeln samo, če se ti ne ljubi delati. Pa vseeno si lahko pri minimalni plači 2200 evrov še vedno pod pragom revščine, ker je takih 4,8 procenta ljudi. Da ne smeš imeti žurke v četrtek zvečer, ker ti smeti ne bodo odpeljali do ponedeljka in jih boš moral hraniti v stanovanju. Da imaš lahko avtomobil znamke Volkswagen in BMW, potencialno je lahko tudi Volvo. In da naj bo ta avto črn, srebrn ali bel. Da imajo radi svoj sir. (In da imam tudi jaz rada nekatere od njihovih sirov.) Da če ni svetovne vojne še ne pomeni, da se imajo vsi radi in so polni ljubezni. In da če vse izgleda rožnato, še ne pomeni, da je. In za konec še to, da je sosedova prasica vedno lepša. (Vem, da tak pregovor dejansko ne obstaja.)