Tudi mene meče!

Po dolgem času je sonček spet točno tam, kjer mora biti in kjer bi po mojem mnenju moral biti celo leto. In spet se je povečala možnost, da staknemo kožnega raka. In zjutraj nas spet budijo ptički.. Pa čebele in muhe in pajki. Pač ja, v vsem lepem je nekaj slabega, samo resnično zafrustriran moraš biti, da to najdeš! In ugotovila sem, da povezava pomladi z ljubeznijo ni nekaj fiktivnega, ampak je dejansko totalno resnična. Ampak če želiš najti povezavo, jo tako ali tako vedno najdeš. Pozimi je fajn, da se imaš s kom stisniti, poleti je fajn, da ne potuješ sam po svetu (na primer v nadvse romantičnem Parizu), spomladi je fajn, da imaš kaj za početi ob sončnih nedeljskih popoldnevih in jeseni je fajn, ker… Je pač fajn. Ima kdo kakšno idejo? In mene je začelo resno metat! In priznajte, da nisem edina, ker pač opažam, da nas vse meče! Ampak saj v tem ni nič slabega. Dokler ne pride do točke, ko ob pogledu na zaljubljen par v joku padeš na kolena in se v nebo začneš dreti: Zakaj? No, ampak saj do točke pri meni še ni prišlo. Še. Če pride pa priporočam posvetovanje s strokovnjakom. In pomlad je resno vedno začetek nečesa novega in osebno tudi moj najljubši letni čas. Čas za novo in zdi se mi, da res v življenju rabim nekaj novega. V zadnjem času se je namreč vrnilo nekaj, za kar sem mislila, da je že zdavnaj odšlo. Gre za več stvari, ki so povezane ena z drugo. In tako kot s pomladjo, ko pridejo dobre in slabe stvari, so prišle te dobre in slabe stvari tudi s tem. Ampak življenje preveč hitro postane samo ponavljanje ene in iste navade, enih in istih ljudi in dni. Vsake toliko so dobre spremembe, čeprav se jih sama bojim. Potrebujemo jih, da življenje ne postane dolgočasno in prežvečeno. Sicer sem v zadnjem času enkrat že pisala o spomladanskem čiščenju, ampak mogoče bi bilo fajn, da bi se tega lotevali celo leto, pa ne samo v smislu pospravljanja stanovanja. Hočem nekaj novega, ker pač ne želim čez nekaj let še vedno objokovati ene in iste zadeve in se smiliti sama sebi zato, ker ne pustim stvari za sabo in jih vlečem še nekaj let. Danes je zadnji dan mojega najljubšega meseca, ki hkrati sovpada z dnem, ki ostaja v moji glavi in je eden tistih dni, ki bi jih najraje brcnila in pustila, da izkrvavijo na cesti. To je verjetno prvi tak dan izmed tistih dni. Verjetno bo dan za vedno ostal nekje v ozadju, ampak z vsakim novim spominom v glavi bodo starejši spomini počasi izpuhteli, izkrvaveli ali umrli na kakšen drug, še bolj tragičen način. (Navijam za kakšno razčetverjenje.) Kar se je zgodilo štiri leta nazaj bi po vsej logiki moralo ostati štiri leta nazaj in ne vem zakaj se mi zdi, da sem edina, ki ima take težave (čeprav vem, da nisem). Obviously. Ampak glede na to, da zadnje čase ugotavljam, da je karme veliko več, kot sem včasih mislila, se mi zdi, da je karma kriva za to, da trpim. Ker če povzročiš trpljenje moraš trpeti, ane? Zob za zob, spomin za spomin. Ampak jebat ga, jst grem rajši na morje!