Sanjam

Danes sem se zbudila s stiskom svoje roke v tvojem objemu. Zamežikala sem v prijetno nedeljsko jutro in opazila kako sonce nežno pronica skozi žaluzije najine spalnice. Tiho sem zamrmrala in ko si razumel kot željo po tem, da še malo ostanem v postelji. Vstal si in se odpravil v kuhinjo. Na poti si se glasno spotaknil ob knjige na tleh in me zmotil, zato sem se nemirno premaknila a spet kmalu zaprla oči. Malo kasneje me je prebudil vonj zajtrka in sveže kave, zato sem, sicer težko, tudi jaz vstala. Počasi sem se premaknila do kopalnice, potem pa se ti pridružila v kuhinji. Preden sva pojedla zajtrk sva se malo sprla zaradi tega, ker sem knjige spet vrgla na tla, namesto, da bi jih pospravila na polico, a sva se kmalu spet pobotala, kot to počneva prav vsako jutro, oba rahlo neprespana. Zaradi vremena sva se odločila, da greva na izlet, zato sva se še v dopoldanskih urah odpravila na pot. Na prvi črpalki sva se ustavila in spet si omenil, kako drag je bencin. Če bi te vedno, ko to rečeš, opozorila, bi morda vedel, da si to v enem tednu omenil že petnajstkrat. A vseeno raje strmim v tvojo simpatično vdolbinico na levi strani čela, ki se, ko si razburjen, rahlo poglobi. Iz trgovine si prišel z roko za hrbtom in me presenetil z mojimi najljubšimi bonboni. Točno ves kako na moja usta narisati nasmeh. Preostanek vožnje moja roka počiva na tvojem stegnu. Vedno, ko se počutim, da bi lahko peljal malce lepše te stisnem, da ne bi zakričala in te nadrla. Po dobri uri prispeva na cilj in se zapeljeva na prvo parkirišče. Takoj se razburim, ker morava plačati parkirnino in ti mi rečeš, da naj se neham pritoževati zaradi malenkosti. Malo manjka, da ti omenim, kako zgrožen si vsakič nad cenami bencina, a sem tiho. Primes me za roko, me stisneš k sebi, poljubiš in malce obstojiva na mestu. V takih trenutkih se mi zdi, da te imam se bolj rada, kot sem mislila, da te imam. Odpraviva se naprej proti jezeru in zavijeva v prvo kavarno. Ti greš na stranišče, jaz pa zase naročim belo in zate kavo z mlekom, ker vem, da se ti zdi bela kava preveč mlečna in se prehitro shladi. Kavo pijeva kar malo predolgo, zato te spomnim, da sva prišla na izlet in ne na kavo. Odpraviva se na sprehod in hodiva kar nekaj časa, dokler si ne zaželiva malo usesti na obalo polno malih kamenčkov. Ker sva v avtu pozabila deko se usedeva kar na tvoj pulover. Objameš me in mi nežno pihaš v uho, kar me žgečka. Pogovarjava se o tvoji službi, o mojem študiju, o otroških imenih, o rojstnem dnevu tvoje mame, o brezposelnosti in o tekočih zadevah. Čeprav je kakšna tema dolgočasna imam zelo rada ko govoriš o svoji službi, ker jo imaš ti tako rad. Za kakšne pol ure zapreva oči in zbudiva se, ker te zebe in ker sem jaz lačna. Vstaneva in greva do ene izmed restavracij, ki se tebi zdi primerna glede cen in ki meni diši. Vem namreč, da danes plačaš ti, ker sem jaz nazadnje. Naročim polnjene kalamare s pomfrijem in ti pico. Na koncu ti pomagam s pico, ti pa meni samo s pomfrijem, ker ne maraš morske hrane. Po kosilu popijeva še eno kavo. Ker se počutiva slabo, ker sva pojedla preveč, greva spet ob jezeru, tokrat malce v hrib in se po pol ure tavanja sem in tja vrneva na obalo. Rečem, da bom pomočila noge v vodo, tebi pa se zdi, da me bo preveč zeblo. Povem ti, da je že maj in da ne more biti tako hudo. Ko je v vodi prvo stopalo vem, da si imel prav. Tega ti ne povem. Iz torbe vzameš križanke in kuli in padeš v njih tako, da sploh ne opaziš, da je voda že skoraj pri tebi, ker je prišla plima. Potem me vprašaš kaj je trava druge košnje, pet črk in jaz rečem, da nekaj na o in da sem spet pozabila. Premakneš se bližje k meni, tako, da sem naslonjena na tvoj trebuh in skupaj rešujeva. Čez nekaj časa vstaneva in se odpraviva proti avtu. Vesela sva, da nisva dobila kazni, ker sva plačala samo dve uri, ostala pa več kot štiri. Na poti domov zaspim in se zbudim malo pred Ljubljano. Rečeš, da me imaš rad in jaz te primem za roko. Opozoriš me, da svojo desno roko potrebuješ za menjalnik. Domov prispeva ravno za nek slab film na televiziji in odločiva se, da ga bova pogledala. Spomniš se, da moraš pred ponedeljkom se nekaj narediti za službo, zato si pred televizijo prineseš papirje, jaz pa gledam film. Zvečer dobiva povabilo na vino v mesto in odločiva se, da greva. Oblečeš srajco in povem ti, da te obožujem v tej srajci. Verjetno si že pozabil, da je to darilo od mene za tvoj zadnji rojstni dan. Objamem te okoli pasu in roke potisnem pod srajco navzgor po tvojem hrbtu. Primeš jih in mi rečeš, da se nama mudi. Odločam se, če je dovolj toplo samo za jopo in ti me že živčno čakaš pri vratih. V mestu predolgo klepetamo in nedeljski večer se skoraj prevesi v ponedeljkovo jutro, ko se spomniš, da moraš jutri zgodaj v službo. Na poti domov mi daš roko čez ramo in doma zaspano padeva v posteljo. V postelji sva nekaj časa objeta, potem pa greva vsak na svojo stran in zaspiva.

Zjutraj se zbudim. Obrnem se po postelji in ta je prazna. Tvoja stran ni poležana. Tvoje strani sploh ni. Dvignem žaluzije in zunaj je prav tako sivo kot v moji glavi. Brez izraza se oblečem, pojem zajtrk in grem na avtobus. Ko pridem do faksa že pozabim na svoje sanje in se zavem, da te ni. In da te pravzaprav nikoli ni bilo.