Točka brez vrnitve

Živim v prepričanju, da v življenju vsakega pride točka, na kateri elastika izgubi svojo glavno lastnost – elastičnost. Torej, lahko se nateguje celo življenje, enkrat pa pač reče, da ne gre več tja, kjer je bila. (Vse to vam je babam verjetno blizu, če pogledate na stegna, trebuh, itd.) Gre torej za trenutek, ko se situacije ne da več popraviti. Ko se življenja ne da več popraviti. Ko si z nečim zaznamovan cel svoj preostanek življenja. In ta točka pride pri vsakem ob drugem trenutku, variira pač glede na življenje vsakega posameznika. Lahko pride z izgubo nedolžnosti, s prvo nosečnostjo, z rojstvom prvega otroka, s poroko,.. Gre za resne stvari. In pri meni je prišla ta točka z mojim prvim tattoojem. Imam nekaj na sebi, česar se ne da odstraniti (recimo) in me od 20.10.2012 spremlja prav na vsakem koraku mojega življenja. In ker sem ravnokar izbrala pisavo za drugega in ker že vem za tretjega, četrtega in petega (da ne govorim o dopolnitvi prvega), sem se odločila, da z vami delim moj pogled na to. Začela bi s tem, da vem, da ima prav vsak od nas svoj pogled na tatuje (na tej točki bi tudi povedala, da bom pisala tatu in ne tattoo). In da ne glede na to, kaj si misli kdor koli izmed vas, tega svojega prepričanja ne bom prilagajala in olepševala. Tatuje imam namreč zelo rada. Predvsem imam rada izgled zelo potetovirane kože brez neke resne povezave. In ja, morda sem čudna. Tatu je zame obeležje določenega trenutka v tvojem življenju. Zato mi je vseeno, če je to trenutek žalosti, trenutek neumnosti ali trenutek sreče. Zaradi mene imej tetovirano polno me tvoje prve ljubezni ali prvega hišnega ljubljenčka, čeprav tega verjetno v tem življenju na meni ne boste opazili (pri hišnem ljubljenčku je možno, da ti bodo kar naenkrat shekali polovico družabnih omrežij in email). Prav tako pa nisem oseba, ki bi pazila, da se tatuji ne bi videli, ker ne mislim imeti službe, kjer so tatuji prepovedani/ni dovoljeno, da se vidijo. Ker nisem za taka pravila in tako omejevanje osebnosti. Vem, da zna ta del privabiti veliko neprimernih komentarjev, ampak jaz res nisem oseba, ki bi resno jemala nekoga, ki mi kaj takega prepove. In tudi, časi se resno spreminjajo. In tudi: boli me kurac. Včasih sem imela prepričanje, da mora imeti tatu res globoko vrednost in pomen, čeprav v mojem primeru večinoma so, skozi leta pa to prepričanje vse bolj izginja. Ker so tatuji po mojem mnenju umetnost in spomin. Lahko pa samo lepa slikica, ki jo želiš gledati vsak dan tvojega prekletega življenja. Moj prvi tatu, na primer, je opomin, da v življenju stvari niso črne ali bele, pravilne ali napačne in da ga ni treba vedno jemati tako resno, kot ga pogosto jemljem. (Rekla sem, da je opomin in ne, da se ga držim sto procentno, dragi moji!) Moj drugi tatu, na primer, bo prav tako opomnik, zame seveda, da je včasih problem zunaj in ne znotraj, v tebi. Da je v redu, če se včasih počutiš, kot da te svet duši in počasi ubija. Ker je to pač del življenja in del tebe in del sprememb. In da so ljudje okoli tebe pomemben del tebe. In da so tvoja dejanja pogojena z dejanji drugih in obratno. Vem, zakomplicirala sem totalno, ampak pomembno je pač, da razumem jaz. Čez par let bom pogledala svoje tatuje in si mislila eno od naslednjih stvari. To, da sem bila nekoč ekstremno pametna in premišljena oseba. To, da sem bila nekoč ekstremno zabita in nedorasla in razvajena smrklja, ki hoče tatu. Ali pa to, da sem pač enkrat mislila, da je tatu to, kar v tistem trenutku potrebujem. In to sta moja dva centa, pristavite piskrček v kolikor želite.