Pariz, day 6: Zadnjic

Moj zadnji cel dan v Parizu in zadnji vpis tega prekrasnega tedna. Ceprav me stopala bolijo za popizdit, ceprav komaj se zivim od utrujenosti in ceprav pogresam Ljubljano, je tale teden v Parizu ena najlepsih stvari, ki sem jih kadarkoli dozivela. Danes so bili sicer na vrsti muzeji in pogresala sem slikanje znamenitosti. Sem pa videla ze prakticno vse, kar sem zelela videti, zato je pasalo, da sem si malce oddahnila... Laz. Popolna laz. Tale dan je bil verjetno najbolj naporen, ceprav sem imela na mojem to do listu samo tri muzeje. Lahko bi me kdo opozoril  da bom v musee d'orsay prezivela tri ure. Moje noge me ne marajo vec in hocejo, da grem spat, jaz pa si ne dovolim, ker je to moja zadnja noc v Parizu. Poleg vseh lepih stvari pa sem danes dozivela tudi malce bolj grenko izkusnjo, ker mi je zacel slediti rahlo sumljiv moski. Ne vem, ce mi je ze kdaj srce bilo bolj kot v tistem trenutku. In ob vsem tem se mi je v glavi ponavljala misel: kaj pa rines v Pariz sama, ce ni treba. No, ziva sem, decko se je obrnil takoj ko sem zavila v vrsto za muzej in se nikoli nisem bila bolj vesela upokojenih angleskih turistov. Sicer pa, ce same sebe nisem imela ze za dovolj neprisebno, sem se danes zalotila kako se sama s sabo pogovarjam v francoscini. Danasnji vpis morda sicer ni bil pretirano zanimiv, je pa vse, kar zmorem v tem trenutku. Vec pa na kaksni kavi. Ali dveh.