V vrtcu sem občudovala fante, ki so tekali okoli našega
peskovnika in se skrivali okoli garaž, ker sem komaj čakala, da bom v osnovni
šoli in bom lahko, tako kot oni, delala čisto vse, kar bom želela. V osnovni
šoli sem blazno oboževala risarske talente starejših ljudi. Gledala sem, kako
lepo rišejo punce iz srednje šole in komaj čakala, da bom enkrat velika, da bom
lepo risala. V srednji šoli sem bila navdušena nad tem, da bom enkrat na faksu
imela fanta in bova srečna do konca svojih dni, imela dva otroka, psa in bazen.
Ker, kakšno pa je življenje brez bazena, lepo vas prosim? Na faksu.. Na faksu pa občudujem tiste, ki so
lahko odrasli. Odrasli brez tega, da se vsak dan sprašujejo, če delajo vse
prav. Odrasli, ki so taki, kot bi morali biti. Taki, ki znajo razmišljati s
svojo glavo in ne potrebujejo potrditve prav pri vsem v svojem življenju. Taki,
ki vejo, da delajo stvari prav. Taki, ki se po robu postavijo, če se jim dogaja
kaj krivičnega. Taki, ki pozdravijo na ulici ob pravem trenutku in vikende preživljajo
na verandi v dobri družbi. Taki, ki vedo kako spraviti iz oblek vse vrste
umazanije. Taki, ki zjutraj brez truda vstanejo ob pol osmih in se jim zdi
spanje do devetih poležavanje.
V vrtcu sem sicer doživela trenutek, ko sem
lahko delala to, kar želim. Končalo se je na tleh ob peskovniku z ogromno
modrico, ker sem pač želela vedeti, kako močno boli, ko se iz drevesa z bokom
vržeš v betonsko ograjo. Tudi srednjo šolo sem dočakala, a z njo niso prišli
neki hudi risarski talenti. Faks sem tudi že obdelala in bazena ni od nikjer.
Ni čudno torej, da mi tudi z odraslostjo ne gre. Verjetno sem pričakovala, da
se bom neko sončno jutro zbudila in bom odrasla. Z vsem znanjem, ki ga odrasli
mora imeti. A obstaja kakšen tečaj? Zanima me torej, kaj je dejansko to, kar
definira odraslost. Je povezano z zrelostjo, razumom, racionalnimi odločitvami..?
Je skupek vsega tega, ali samo prepričanje v glavi, da je to pač to? Vsak dan
znova se namreč sprašujem, kako si lahko po eni strani odrasla oseba, ki se
navzven popolnoma sprejemljivo spoprijema z vsakdanjimi obveznostmi, vsak večer
pa se zaletavaš z glavo v zid glede stvari, ki so popolnoma nepomembne in v tvoji
realnostjo ne igrajo prav nobene prepričljive vloge. So le stranski produkti
tvoje odraslosti. Mogoče so le spomin in opomin na to, da si še vedno ti. Ne
glede na tvojo starost, ne glede na tvojo izobrazbo, status v družbi. Otroka v
sebi, svojih nemoči in svojih slabosti ne moreš utišati. Po mojem mnenju se
meja med otrokom in odraslim človekom nikoli resnično ne zabriše. In ta glas v
nas je to, kar nas poriva v dvom o naši odraslosti. O prevzemanju odgovornosti.
O novih življenjskih izzivih. In prav je, da dvomimo. Dvom nas prisili v
razmišljanje in konec koncev je razmislek tisto, kar nam nudi oporo, ko ne vemo
več, kako bi ravnali. Ker je moč misli lahko naše največje orožje, prav tako pa
naša največja hiba. Če bi bila akcijski junak, bi bila Gospodična Odrasla. Moja
nadnaravna moč bi bila spoprijemanje z življenjem.
Imam službo, delam faks, plačujem svoje položnice, vozim
svoj avto, plačujem za bencin za ta avto, živim na svojem, skrbim za domačo
žival.. Pa sem si vseeno danes zjutraj naredila mešana jajca v kozici, ker se
mi ni ljubilo oprati ponve. Toliko o Gospodični Odrasli. Le kje se skriva?
Ni komentarjev:
Objavite komentar