Misija: Dec

Nisem našla stavka, s katerim bi tole sploh začela. Potem mi je pa A. rekla, da naj začnem tako. Pa bom. Trenutno bi bil za to, kar se dogaja najboljši verjetno tok zavesti. Ampak ne, ne bom pisala toka zavesti, ker so ponavadi nerazumljivi za širšo javnost. Vseeno po tem, ko boste to prebrali do konca še enkrat preberite ta stavek in verjetno boste ugotovili, da je vse bilo skrajno nerazumljivo. Kakorkoli. Besede skrajno težko letijo na papir, misli pa iz ust veliko hitreje in s popolno lahkoto. Verjetno vsi poznamo občutek, ko ne vemo točno, kar se dogaja v naši glavi. Zadnje čase se mi dogaja, da v nekem trenutku vse vem, da vse razumem in imam vse pod kontrolo. Tako naslednjo sekundo si premislim in ugotovim, da nimam pojma kaj se dogaja. Potem spet naslednji moment se sprašujem, če sploh hočem vedeti in razumeti. Ne. Verjetno ne. Pa vseeno pišem tole. V zadnjem letu se je v mojem življenju spremenilo mnogo stvari. (Če ste brali kakšen prejšnji zapis lahko mimogrede ugotovite, da to, o čemer lajnam trenutno, že poznate. O takih stvareh lajnam celo svoje življenje.) Torej, bili smo pri prejšnjem letu. (Še trenutnim mislim težko sledim, če ste slučajno opazili.) Zgodile so se mi stvari, za katere sem upala, da se nikoli ne bodo. Stvari, za katere sem vedno želela, da se bodo. In stvari, ki se še odvijajo. In te stvari, ki se še odvijajo se non-stop prepletajo s temi, ki so se mi zgodile. Vse je povezano. (In ja, še vedno nisem prišla tja, kamor sem načeloma mislila priti.) Težko spim. Zadnje mesece še posebej. Ne morem se skoncentrirati na spanje, ne morem zapreti dotoka misli. In za vse to so krive določene osebe v mojem življenju. (Ja, fantje, boste rekli. Ja, točno tako.) Ampak to niso v celoti samo fantje. Ali moški, ali deci. Deci je fajn beseda. Te preklete prasice od človeštva, nerazumljiva primitivna bitja. Uh, pa je šlo ven. Če se imate za moške, potem bodite moški. Če želite biti celi fizičnjaki in učeni in nevem kakšen penis še, potem naredite kaj za to. Če želite, da se ohrani tradicionalna vloga moškega v družbi in družini, potem bodite Deci z veliko začetnico. Bodite pogumni, povejte to, kar si mislite, razkrite vaša čustva in si dovolite, da ste kdaj prizadeti, da ste kdaj osamljeni, da ste kdaj odkriti in da ste kdaj vredni prekletega zaupanja. Bodite đentlmeni, bodite romantični. (Ja, kaj je z Deci in romantiko? Verjetno še vedno mislijo, da je zemlja ploščata.) Postavite se za dekleta, stojte tik za njimi, varujte jih in spoštujte. PREKLETO! Spoštujte. In potem, ko boste vi, to za kar ste narejeni biti dejansko tudi bili... No, potem bomo tudi ženske, Babe z veliko začetnico. In potem bo vse klapalo. Dokler pa ne bo klapalo bo pa vse skupaj en velik penis. (Temu jaz rečem trud. Uporaba pravilne slovenske besede. No ja, čeprav ni 'baš' slovenska.) Predvsem pa. Dragi moji Deci. A bi bilo možno, da bi enkrat za prekleto spremembo odrasli. Ups, mislim, da si zasluži drugi font. ODRASLI. Obnašanje letom primerno in te scene. Konec ojdipovskega kompleksa, jebeš Freuda. Dovolj. Resno. In potem se še kdo upa vprašati, zakaj ženske pri dvajsetih letih nimamo boga kaj delat z dvajsetletniki. Naj imajo petnajstletnice. Zakaj? Zato, ker so nezreli. NeDeci. Če ste mislili, da je kaj drugače z ljudmi, ki so deset let starejši od mene se konkretno motite. Včasih se počutim, kot da sem še vedno v srednji šoli. Nekateri pa bi morda celo morali iti nazaj v srednjo šolo. Nazaj tja, kjer so te učili, kaj delaš z zadevo, ki ti visi med nogami in kaj delaš s tisto, ki je postavljena na vratu. Ali je to osnovna šola? Nisem prepričana. In pa ta seks. Ja, priznam. Seks je kar kul zadeva. (Če se je kakšna ob omembi te besede še posebej zdrznila naj gre v samostan.) Ampak tudi čokolada je kul zadeva, pa ne vidiš, da bi se z njo nažirala 24/7. Ali pač? Ja, meja. In potem, ko ugotoviš, da vsem tistim, ki bi zdaj morali po stezicah po mestu porivati vozičke z otroci in se ob tem lahkotno smejati in se potem vrniti ženi v objem domov, po glavi še vedno hodi samo ena stvar. Ja, uganili ste. Točno seks. Pa ne z veliko začetnico, ker si je ne zasluži. Ne rabim seksa. Seks je fizična stvar, jaz rabim psiho. (Po mojem mnenju bo veliko ljudi, ki bo to prebralo mislilo, da rabim bolj kot psiho kakšen obisk psihiatrične.) Rabim varnost. Rabim veselje in nasmeh ob tem, ko se zbudiš v postelji, v kateri leži še nekdo zraven tebe. Rabim to, za kar sem še nekaj mesecev nazaj trdila, da nikoli več ne bom rabila. Zarečenega kruha se največ poje, pravijo. In, oh, kako prav imajo. In seveda, potem pride zraven še Seks. (Tokrat z veliko začetnico.) Ampak šele takrat. In ne kar nek dan na kavču, ker ti je dolgčas. In ne kar nek dan na nekem kraju, kjer te nihče ne more opaziti. In ne kar z nekom. In dovolj imam tega, da me nekateri ljudje še vedno vidijo kot otroka, kot nezrelo osebo. Če sem stara šele dvajset let še ne pomeni, da sem neumna. To nima nobene zveze s prekletimi leti. Ja, svet vidim drugače kot starejši. Pa to še ne pomeni, da ga vidim napačno. (Se še spomnite tistega vpisa o knjižnjih platnicah?)