Lajkam / splohnelajkam

Tamara je bila tako prijazna, da mi je dala možnost, da tudi sama objavim pet stvari, ki jih imam rada in pet stvari, ki jih ne maram. In ker tega zares nikoli še nisem počela (ne-zares pa te stvari objavljam redno) sem bila seveda izredno hvaležna, za to priložnost :).

Pravila so naslednja. Pet stvari (ne konkretnih oseb in živali), ki jih imaš rad, in pet, ki jih ne maraš. Vsaka stvar naj bo besedna zveza s kratkim opisom. In na koncu bi mogla določit še dva blogerja, pa ju žal nisem.

In ne, sploh ni bilo lahko. Bilo je daleč od tega. Razmišljala sem kar nekaj dni. Glede na to, da imamo ljudje verjetno radi veliko stvari in ne maramo še več takih stvari, je dokaj logično, da se bo seznam spreminjal glede na dan in počutje. In še, če vas slučajno zanima, sem veliko lažje našla stvari, ki jih ne maram. Lahko bi dodala še kategorijo: absolutno ne maram in ne prenesem in še 'bruham, če vidim'. Ampak ker jih ni, je tu ta spodnji spisek.

(Ajda, razumemo, da rada pišeš. Zdaj pa nehaj nakladat.) 

Ajda ne mara…

Servisev za elektroniko. Nobenih. Za mobitel, za računalnik, za fotoaparate, za printerje, za televizorje, za strojčke za kavo in podobno. To pa zato, ker sem tam že redna stranka. In ker sem vse bolj brez živcev in brez denarja, ampak na srečo bolj brez živcev. Z elektroniko nimam sreče in crkuje mi vse, kar pač lahko crkne. In dovolj imam tega, da se večkrat vračam in tega, da rečejo en teden, potem pa je to dva. In zato, ker ne dobim nadomestnega računalnika, ki ga za delo na faksu redno rabim. In zato, ker ne povrnejo potnih stroškov. In zato, ker so prepričani, da je vedno potrebna samo posodobitev softvera. Če bi mi lahko crknil bi mi crknil še list papirja in HB svinčnik.

Velikih množic, ki se ne znajo brzdat. In ki v glavi nimajo posledic za svoja dejanja. In morda bo zvenelo ironično, glede na eno od mojih stvari, ki jih imam rada, ampak dejansko je med množicami velika razlika. Načeloma imam težave na masovkah, kjer se vrsti več koncertov, ki med sabo nimajo neke jake povezave. In tam, kjer so prisotni mlajši ljudje. Ker se pač mlajši manj zavedajo posledic tega, da rineš sem in tja, skakanja na vse strani, sedenja na tleh med koncerti. Ker pač mlajši nimajo slabih izkušenj z gužvami, eni jih pa imamo. Najmanj težav je na koncertih ene skupine, kamor pač dejansko pridejo ljudje, ki so prišli zaradi muske in ne zaradi alkohola in pičkic. (O, ja, napisala sem pičkice.)

Nakladanja o življenju. Laži, če je lažje za razumet. Ne maram, ko ljudje govorijo o svojem življenju in si polovico stvari očitno izmislijo, pa še vedno mislijo, da jim bom totalno verjela. Mene s tem ne očarate, ampak me popolnoma odbijete. So stvari, ki so realne in so tiste nerealne. In so stvari, ki se zgodijo in take, ki se pač ne dogajajo. Nehajte že enkrat olepšavat svoje življenje in se trudit, da bi izgledalo bolj zanimivo. Če pač ni pač ni. Sem ugotovila, da se tega več ali manj poslužujejo tipi v obupnem poskusu pecanja ženske. It. Does. Not. Work.

Tuc tuc muske. In še bolj od tega ne maram, da s tem ritmom ljudje uničujejo popolnoma normalne komade. Remiksi so stvar, ki bi v primeru, da bi obstajal 'bruham, če vidim' seznam, pristali tam. Rada imam, da ima glasba besedilo, ker bolj kot z glasbo samo, se vedno povezala z besedili glasbe. Aja, in pod tuc tuc musko spada techno, schranz, dub step in vse podobno. Pri housu sem bolj tako tako. Nisem najbolj prepričana.

Zdravnikov in njihovega črnobelega razmišljanja. In postopkov, ki pridejo z njimi. Kot človek z več kroničnimi boleznimi, ki je pri specialistih vsaj trikrat na leto, sem iz zdravnikov že praktično diplomirala. Poleg tega, da se je v največ primerih nemogoče sploh naročiti, ker jih pač ne dobiš, vsi zdravniki stvari vidijo črno belo. Če kadiš, boš umrl zaradi kajenja. Če te boli levi palec je to zaradi kajenja. Če imaš visok pritisk je to zato, ker si debel. Če si debel ni šans, da se ukvarjaš s športom. Če težko dihaš je to zato, ker si debel. Če si debel si nesrečen. Če si pod stresom si moraš najti fanta. (Dejansko sem to že slišala. Dermatolog.) Če imaš depresijo, bipolarno motnjo, shizofrenijo, anksioznost ali kakšno podobno težavo, spadaš v psihiatrično in rabiš zdravila. Veliko zdravil. Logično. Ker tako pač je.

In še stvari, ki jih ima Ajda rada…

(Slovenska) jezera. Zelo rada plavam in ko je vroče se pač moraš nekam vržt. In ker imam rahle osebne težave z morjem, ker je slano, je moja preferenca vedno jezero. Bohinjsko, če je le mogoče. Ker pridem ven, pa mi ni treba takoj pod tuš, ker sovražim občutek slane vode na mojem telesu. Pa še neverjetno srečo imamo Slovenci, ker jih imamo in ker so, vsaj zaenkrat, še primerna za kopanje.

Koncerti v množicah, ki se znajo obnašati. Tisti, ki jih komaj čakam in imam karte že nekaj mesecev vnaprej. Predvsem zaradi občutka, ki ga dobim, ko poslušam glasbo, ki sem jo prej nekaj let samo na youtubu. In občutka, ki ti ga koncert da ob vsakem naslednjem poslušanju glasbe. Koncerti spremenijo glasbo za vedno. V dobrem in slabem smislu. In če si v pravi družbi so res fantastični.

Pocukrana romantika. Čeprav ponavadi ne izgleda, sem dejansko ena tistih, ki bi se crkljala in držala za rokice in jedla večerjo ob svečkah in ob nedeljskih večerih gledala pocukrane romantične filme, sem točno taka. Zdi se mi, da je romantika ena takih stvari, ki jih življenje potrebuje, ker je vse preveč resno. Ampak pač romantiko se zganja z ljudmi, ki jih imamo radi in ni neka potrošna dobrina, ki bi se delila na tržnici.

Vožnja avtomobila. Kateregakoli in kadarkoli. Za kratek čas in na dolge razdalje. Rada vozim, v glavnem. In sem že razmišljala o karieri taksistke. Če je možnost, se bom javila, da vozim jaz in v primeru, da ne vozim, se bom na sovoznikovem sedežu vedno počutila malce nesigurno, če pa bom zadaj mi bo pa sploh grozno in povrh vsega še slabo.

Dobri filmi. To so filmi, ki jih pogledaš enkrat in ti jih ni treba nikoli več. Ker do konca življenja veš, da si jih gledal in veš, kaj si od njih odnesel. Ne tisti, ki jih pogledaš v petek zvečer, ko zunaj dežuje in se zjutraj ne spomniš več naslova. Tisti, ki jih pogledaš in takoj po tem, ko se končajo, greš na net in zguglaš režiserja in zguglaš vse igralce in zguglaš vse, kar se pač zguglati da o tem filmu. In potem potegneš dol še vse ostale filme tega režiserja in vseh igralcev, ki so se ti vtisnili v spomin. In potem najdeš še seznam filmov, ki naj ti bi bili všeč, če ti je bil všeč ta film. In potem govoriš vsem o njem in vsem rečeš, da ga morajo pogledat. In se potem še nekaj dni sprašuješ, what the fuck was that?

In to je to. In potem pridem do dela, kjer bi mogla dvema rečt, da naredita isto. In pridem do tega, da pač tega ne bom naredila, ker se mi ne zdi smiselno. Ker pač resnično berem premalo blogov, in se lahko vedno res samo ponavljam. Pa itak ne vem, če bodo ljudje želeli to delat.