287

Recimo, da je normalno, da enkrat v življenju začutiš potrebo po tem, da bi živel sam. In zadnje pol leta je bila ta potreba zame res vse večja, rasla je iz dneva v dan. In ob iskanju možnosti 'pobega' se je odprla stvar, za katero sem mislila, da ne bo dosegljiva še naslednjih pet let. In ja, stvar se dejansko začne premikati in kar naenkrat izbiraš umivalnik. Ta umivalnik, kolikor nesmiselno in čudno se sliši, zame predstavlja eno ogromno spremembo. En dan sem 22 letna študentka, praktično jutri (čez nekaj mesecev) bom diplomirana socialna delavka in takoj zatem bom nekje drugje kot doma. Ne daleč, pa vendar drugje. In tam bom, očitno, sama. In to me en dan resnično straši in naslednji dan resnično veseli. In ja, včasih sem neizmerno žalostna, ker dejansko nimam človeka, ki bi z mano želel deliti življenjski prostor. Nimam tiste druge polovice, ki bi me dopolnjevala in z mano delila stroške in jutranjo kavo. In dejansko nimam niti nobene druge osebe, ki bi pač ustrezala nekim osnovnim pogojem življenja z mano. In tukaj ne gre za finese, gre pač za čisto osnovne človeške zahteve. In čeprav bo pač mogoče sprva nenormalno težko sem se odločila, da je čas, da grem. Da popokam kufre in mačka in grem. In da mogoče pol leta živim od riža in doma pridelane zelenjave, ampak da pač grem. Ker itak v življenju pride moment, ko ti v glavo nekaj pihne in ugotoviš, da tam kjer si ni v redu. Da pač rabiš spremembo kraja, spremembo ljudi in spremembo življenja. In čeprav o tem eno leto sploh še nisem razmišljala razmišljam sedaj. In da mogoče nekaj časa ne bom imela niti za bencin do Ljubljane, ampak, ko bom imela, bo vredno. Vredno bo tega, da se zjutraj zbudim s pogledom na prelepe hribe, da se zbudim v tišini in brez navad, ki se me držijo zadnjih nekaj let. Popolnoma novo, popolnoma sveže in popolnoma to, kar rabim. Ampak kar naenkrat s tem pride milijon nekih vprašanj in odločitev, na katere nisi pripravljen, ker ne pričakuješ, da bodo prišle čez noč. In neverjetno strah me je, da mi ne bo uspelo, ampak sem pripravljena sprejeti tveganja, ki pridejo s takšnimi velikimi odločitvami. In strah me je, da se bom počutila osamljeno in strah me je, da bo temno in samotno. Ampak če bi pustila, da me je strah do konca življenja lahko za vedno ostanem tam, kjer sem. Torej grem. In grem sama. In čeprav bo težko, sem prepričana, da bo vredno. In grem, če me ljudje pri tem podpirajo ali pa mislijo, da mi ne bo uspelo.