Pripravljena na nove izzive! Recimo.

Nina me je vprašala, če ga pogrešam. Pa sem rekla, da recimo, da ja. Ampak ne toliko njega kot pogrešam idejo naju. Saj verjetno vsi, ki ste bili v dolgih, resnih zvezah veste kaj mislim. Ugotovila sem, da pogrešam predvsem gledanje filmov v dvoje, ker to nama je res šlo. Vedno sva gledala dobre filme. In pogrešam jutranje sms-e, ki sem jih prebrala nekaj ur kasneje, ker sem pač pozni vstajalec (čudna beseda, ki verjetno to sploh ni). Ampak definitivno pa ne pogrešam nenehnega prepiranja o enih in istih zadevah. In definitivno ne pogrešam tega, ko je šel, pa sploh nisem vedela, kdaj in če pride še kdaj nazaj. In verjetno se ponavljam, saj se, ker pač si bo sedaj večina ljudi, ki bere moj blog mislila, da naj že enkrat neham govoriti o njem, ker je pač to bilo in prošlo. Te dni je približno dve leti. Ampak to je samo dober primer, da razložim, kako naša preteklost pač ostane. Ostane globoko v nas in vedno bo v meni, nekje deep down. Ne, ne ljubim ga več in tudi rada ga nimam več, ampak ker sem nekoč ga, bo pač ostal in nanj ne bom nikoli pozabila. In ja, verjetno ga bom še miljonkrat omenila v mojih blogih, ker so blogi pač odraz mojega karakterja, mojih osebnih značilnosti al vatevr, in on me je eden od dejavnikov, ki so me naredili takšno, kot sem danes. In zadnjih nekaj let je pri meni potekalo po fazah. Začelo se je s fazo 'moježivljenjejegrozno', nadaljevalo s fazo 'sovražimmoškevsimorajoumreti', ta je bila kar dolga, prešlo v fazo 'samskasemnajboljsrečna' in se končalo, kjer sem sedaj. To je faza tega, da sem končno spoznala kdo sem, kaj v življenju želim in koga želim in ne želim okrog sebe. Recimo, da bi lahko to fazo poimenovali 'pripravljenananoveizzive'. (Faze so poimenovane tako nerazločno zato, ker imam eno čudno navado združevanja stavkov v ogromne besede.) In v tem trenutku sem prepričana, da ne rabim začasnosti, ampak stalnost. Zadnjič smo se babe ob kozarcu vina pogovarjale o tem, da vse čakamo na nekaj, kar nas bo vrglo iz stola. Nekaj, kar te zbudi iz najbolj trdnega spanca. Nekaj, kar te prisili, da se vprašaš ali je torek ali sreda. Morda pa je nedelja. Potem pa je ena, precej pametna (ane), izjavila nekaj, kar mi je totalno razštelalo možgane. Da pač nehajmo pričakovat čarovnije, ampak pustimo, da se čarovnija razvije. In ja, totalno TRU. In če smo ravno pri temi, ki temu blogu ni tuja, sem tako prekleto jezna na tipe, ki ne znajo povedat kaj bi radi. In po moje tudi ne vedo točno, kaj bi radi. Ampak ni tok težko rečt, ej ti si men kul, dej pejva na kofe. Al pa ej ti si men kul, sm se spomnu nate pa se odloču napisat en sms, glih tok, da vem kako se maš pa kaj počneš. Al pa ej ti si men kul in zato sem se odloču, da bi se ti mal nasmeju danes.