Ljubezenske zgodbe so bulšit.

Totalno. Punca in fant, ki sta narejena drug za drugega, ja, blablabla, tega pač ni. Ne, nisem jezna, samo razpizdi me dejstvo, da ljudje še vedno verjamejo v te bedarije. Nisem jezna, razpizdena pa sem. Filmi, bolj natančno romantične komedije, so narejene, da razdirajo zveze in zakone. Narejene so, da te zaskeli v trebuhu ob pogledu na popoln par, ti dajejo utvare, da tako pač mora biti in te spravljajo v slabo voljo. Vedno sem rada gledala romantične komedije in mislim, da sem ravno našla razlog za moje zafrustrirane misli. Že neštetokrat sem bila zaljubljena, ljubila sem enkrat. S celim srcem. Naredila sem vse, da bi uspelo, pa ni. Zakaj bi se sploh trudil za neko zvezo, če si edini, ki se trudiš. V realnem življenju ni teka za dekletom in izpovedovanja ljubezni na ulici. Ni simpatičnih smsov, ki cel dan dežujejo in te opominjajo na dejstvo, da nekje obstaja nekdo, ki misli nate in te pogreša pet minut po tem, ko si se z njim videl. Okej, možno je, seveda. Vendar samo prve tri dni zveze. Ljubezen je pa sploh eno neumno čustvo, ki se igra z našimi mislimi in uničuje naš vsakdan, ki bi bil lahko sproščen in umirjen. Namesto tega, da bi se vanjo spustila se je otepam. Otepam se mislim na lepšo prihodnost, obupavam nad tem, da bom kadarkoli našla človeka, ki bi mu sploh pustila blizu. Ne, ne obupavam, mislim, da sem obupala. In včasih je otepanje tega še težje kot ljubiti. Ne gledam moških na način, s katerim sem jih gledala včasih. Gledam jih na način, ki bi jih pripravil do tega, da bi z mene strgali oblačila. Pozabila sem na romantično opazovanje in umirjeno flirtanje. Ne ljubi se mi zapravljati časa z ljudmi, ki iščejo ljubezen, objeme in te 'neskončne' poljube, ki se praktično končajo po prvih parih dnevih zveze. Odraščala sem usmerjena v to, da bom našla nekoga, s katerim bom delila prvo stanovanje, prve kredite, prve korake najinih otrok in nedeljska kosila. Zakaj sem stara 20 let in se mi zdi, da je to že leta in leta za menoj? Zakoni propadejo, zveze postanejo dolgočasne in stiki se pretrgajo. Najhuje pa se mi zdi, da ljudje z mislijo na popoln zakon in hišo z vrtom in bazenom, ustvarijo družino, ki se jim niti ne zdi vredna truda. In najebejo otroci. Najebe okolica. Najebe človek, ki mora vse to preživeti. In najebe človek, ki mora to poslušati, po nekakšnem paktu, ki ga je brezskrbno sprejel pri sedmih letih v peskovniku pri vrtcu. Uspeli zakoni so preteklost. Ženske in moški niso kompatibilni. Pika, konec. Ne, nisem še končala.
Ljudje se spreminjajo, ampak šele zdaj mi je jasno, da za to ni kriva narava, tisto kar se naučimo ali knjige o osebnostnem razvoju. Krivi so drugi ljudje, ki ti v glavo tupijo neumnosti. Krive so situacije, ki naj bi nas otrdile, a nas samo prisilijo k prezgodnjem razpadu. Krivi so trenutki, ki ti stresejo tla pod nogami in ti dajo misliti, da si nekaj vreden.
Uničena sem in nikoli več ne bom taka, kot sem bila. Pokvarjena sem in mislim, da ni servisa, ki bi me lahko popravil.