Moja notranja stran postelje

Vedno sem in vedno bom spala na notranji strani postelje. Ob zidu, ali kjerkoli pač. Na tisti strani, ki je s strani vrat težje dosegljiva. Je moj teritorij. Tudi če se zbudim na drugi strani postelje se bom premaknila nazaj na 'mojo stran' postelje. Ne maram, če z nekom spim na obratnih straneh, čeprav se včasih zgodi. Razlaga je povsem enostavna. Če bo v sobo vstopil morilec s sekiro ali pištolo bo najprej napadel človeka, ki je bližje vhodu, vratom, oddaljen od stene, itd. Logično, kajne? In tudi če sem sama se držim stene, čeprav je malo verjetno, da bo vstopil morilec in me ne bo ubil, ker nikogar ne bo na zunanji strani in si bo mislil: »Hm, če je pa tako, pa kar grem.«
V zadnjem času sem ugotovila, da sploh ne maram deliti postelje. Je edini prostor, kjer rabim SVOJ prostor, kakor neumno se to sliši. Obračam se, premetavam se in včasih brcam. Odeja je moja in tudi, če spim s kom drugim rabim svojo odejo. Rada imam pokrčena kolena. Rada menjavam vzglavnike. Rada se poleti naslonim na mrzlo steno. Najraje spim naga. In sama. Ne razumem spanja v dvoje. Sovražim vstajanje z nekom v isti postelji. Jutranji zadah je nekaj najbolj ogabnega, jutranje poljubljanje pa seveda mora biti, če nisi sam. In to dvoje ne gre skupaj. Zjutraj sem ekstremno lena in da bi sedaj vstajala in si umila zobe in se vrnila v posteljo kot da se nič ni zgodilo.. Ja, seveda. Sploh pa v tem primeru še vedno ostaja zadah druge osebe. Pa jutranji seks, o moj bog. Zjutraj nimam energije niti za odpiranje oči, da bom pa počela še kaj drugega je pa kar malo neverjetno. Najhuje je, ker pač ni velike verjetnosti, da se bosta obe osebi v postelji zbudili ob istem času. Če se najprej zbudim jaz je grozno. Ne morem spati naprej in čakati, da se bo druga oseba zbudila, potem pa pride na vrsto tisto osladno vstajanje, ob katerem se mi bruha. Če se najprej zbudi druga oseba pa je sploh grozno, ker je velika verjetnost, da te bo prebudil/a, kar pa, verjetno vam je jasno, sovražim. Nima smisla. Če spim sama se zbudim kadar se pač želim zbuditi, jutranji zadah me niti ne moti preveč, poleg tega pa imam še prostor za jutranje raztegovanje. Sploh pa zjutraj izgledam kot posušena spužva, kar je še toliko bolj odbijajoče. Mislim, da je spanje v dvoje lahko ogromen faktor pri propadu zvez.
Negativno sem nastrojena.