Proste sobote

Mineva 61 dni. Osem sobot. Osem sobot, ki sem jih preživela sama. Ali s bližnjimi kolegicami ali z nekom drugim. Mogoče doma, kje drugje, na pijači, v naravi. Osem jih je. In vseh osem sem preživela. Ne bom rekla, da je bilo lahko, ampak recimo, da ni bilo tako težko, kot sem si predstavljala. In v meni je neznosna želja, da bi naslednji petsto preživela samska. Ne sama, ampak samska. Pogrešam nekaj popolnoma drugega. In danes, s pomočjo osebe, ki je v zadnjem času ena bolj pomembnih v mojem življenju sem ugotovila, kaj in zakaj pogrešam. (Mimogrede, hvala za to pojasnilo) Ničesar ne čutim, čeprav deli mene včasih v neprijetnih in trpečih situacijah mislijo tako. Ne znam čutiti v tej smeri in ne vem, če bom kadarkoli znala. Verjetno zato, ker se mi ne zdi, da je karkoli na svetu lahko večno. Nikoli več ne želim občutiti tega, kar sem. 61 dni nazaj. Zadnje čase je čutenje bolj fizično. Začutiti znam, občutiti ne.
Vrnimo se nazaj k 'danes'. Pozornost je stvar, ki jo imam rada. Pa če pride v obliki pozdrava, klica, sporočila, e-maila.. Odvisna sem od pozornosti. In to pogrešam. In če jo dobim se je težko znebim. Rada sem oseba, ki prejema pozornost. Danes sem se zlomila. Ne pred ljudmi, ampak sama pred sabo. Zdelo se mi je, da se preveč razmišljala, imela preveč časa za to. Ne, niso bila čustva. Pogrešala sem pozornost. Pozornost zadnjega časa mi sprošča adrenalin, kakor čudno se to sliši. Mogoče je ravno obratno, ampak to, kar se dogaja v svojem življenju rabim. Adrenalin. Napake. In ne-čutenje. Vztrajam. Vztrajam pri pozornosti, čeprav mogoče ni dobro zame, ni dobro za ljudi okoli mene, vztrajam pri napakah, adrenalinu in ne-čutenju. Točno to, kar želim in kar potrebujem. Sprosti me, drži me pokonci v slabih dneh, ob sobotah. Jutri je sobota.