Tisti stavek 'vedno bom tukaj zate, ne glede na to kje sem in kaj delam' in kdaj se konča

Najbolj zanimivo pri tem, ko z nekom končaš zvezo je stavek, omenjen v naslovu. Ko zbiraš pogum, da končaš nekaj kar je trajalo ogromno časa, ko se spominjaš lepih večerov in trenutkov polnih ljubezni in čepenja ob telefonu, ko si čakal, da je mobitel naznanil novo sporočilo. In v tem kratkem obdobju se po navadi zaupaš eni ali več osebam in vsi ali velika večina teh ljudi, ki so, če imaš srečo, tvoji prijatelji ali prijateljice začnejo dobesedno nakladati, da se lahko na njih obrneš kadarkoli. Da lahko pokličeš in bodo prileteli na nevidnih krilih skozi center Ljubljane proti tvoji hiši na robu Trnovega in spali ob tebi (v tem trenutku si seveda v takem šoku, da ti je povsem vseeno, na kateri strani postelje spiš, vseeno pa beri prejšnji zapis), da bodo s tabo preživljali sobote, ki si jih zadnje dve leti preživljal z osebo, ki je s tabo delila posteljo (vem, ponavljam se, ampak vseeno beri prejšnji zapis), da jih lahko pokličeš kadarkoli, tudi med seksom z ljubljeno osebo, tudi medtem, ko hranijo svoje domače živali ali si pudrajo nos. Da bodo s tabo sedeli na pomolu in gledali mavrico ali vzhajanje sonca ali kaj podobnega pač in da se jim lahko kadarkoli zjokaš in jim izliješ svojo ranjeno dušo.
In potem pride tisti veliki dan, ko se spomniš, da se imaš preveč rada, da bi imela sploh prostor v srcu (možganih ali kakšnem drugem notranjem organu) še za kakšno drugo osebo in rečeš Konec. Zanalašč z veliko začetnico. In potem jokaš. In jokaš. In jokaš. In čeprav se zdi že cela večnost je v bistvu minilo nekaj ur. In potem nič. Ne čutiš nič, ne vidiš nič in ne vohaš ničesar, razen dobrega kosila. In potem pozabiš na vse te zlagane besede tvojih prijateljev. In vsi mislijo, da si v redu, da si prebolel, da začenjaš novo življenje, da te ni več ne more spraviti iz tira. Minevajo dnevi, tedni in meseci in ti meni nič tebi nič hodiš po cesti in poslušaš pesem za katero se ti zdi, da je napisana zate in tvojega bivšega ljubimca/fanta/življenjskega partnerja/registriranega življenjskega partnerja/delilca postelje in padeš v neukrotljiv jok. In pred spanjem na polici zagledaš skupno sliko, ki si jo pozabil umakniti iz vidnega polja in padeš v jok. In se spominjaš dni in lepih trenutkov in kako osebo pogrešaš in kako si jo/jo ljubiš in ne moreš spati. In vidiš zaljubljen par na ulici in pogrešaš njegov dotik in njegov poljub in se ustaviš, zjočeš in prižgeš čik, da se pomiriš. In v vseh teh trenutkih kličeš vse možne prijatelje, ki se ne javijo, nimajo časa, ravno seksajo, si pudrajo nos ali hranijo domačo žival. Ali te bodo poklicali kasneje. Ali smo v tej 'pogodbi', ki smo jo 'podpisali' pred vsem tem določili čas trajanja? Če prva dva tedna nisem čutila nič hujšega in nisem pretirano jokala in se spominjala vsega lepega, to pomeni, da je konec. Pogodba ni več veljavna? Smo jo prekinili? Je potekla zaradi neplačevanja naročnine? Ne, čas ne zaceli vseh ran in moja rana še zdaleč ni zaceljena. Pa imam sploh še pravico uveljavljati ta dogovor? Te lahko pokličem in rečem: se spomniš, kaj si obljubila?
Nič. Kot da se nikoli ne bi nič zgodilo.
In potem hodiš po cesti in vidiš zaljubljen par in kar naenkrat se ti zdita ogabno osladna in se obrneš stran, da ne bi bruhal po njunih zaljubljenih srcih. Pfej.