Sem študentka

Stara sem 20 let in grem jeseni v tretji letnik mojega študija, ki traja pet let. Delam od 15 leta naprej. Imam ogromno izkušenj v gostinstvu, nekaj v administraciji, z delom na blagajni in na informacijah. Recimo temu zadnjemu administracija in delo s strankami v enem. Nisem neumna, nisem slabo izobražena in predvsem se hitro učim. Ker sem študentka ne zahtevam malice, ne zahtevam povračila potnih stroškov, ne zahtevam odškodnin, zavarovanja, povabila na službene žurke (čeprav si ga zaslužim), itd. Imam višjo izobrazbo kot polovica zaposlenih, imam prilagodljiv delovni čas, ne zahtevam prostega dneva na poln delovni teden od ponedeljka do nedelje. Zahtevam pa, da me spoštuješ. Če nekaj naredim dobro želim, da me pohvališ, če nekaj naredim slabo želim, da mi to poveš, brez, da se počutim kot nekaj najbolj nevrednega na tem planetu. Če si zaslužim spodbudno besedo bi bilo zelo lepo od tebe, da mi jo nameniš. Lahko se zavedaš, da ti včasih rešujem rit in lahko se zavedaš, da sem dobra pridobitev za tvoje podjetje. Sem človek. Imam čustva. Delam napake. Potrebujem denar. Ti potrebuješ mene. Če imam slab dan ne bo nič pomagalo, če se name zdereš in ga še poslabšaš. Če mi groziš ne pomaga nič. Imam človeške potrebe. Vsake toliko želim iti na wc, vsake toliko se mi zdi normalno, da postanem žejna in lačna. Včasih mi zapaše čik. Ves drugi čas pa delam enakovredno ali v nekaterih primerih celo boljše od ljudi, ki so tam zaposleni, nikoli, ampak res nikoli pa slabše ali pod povprečjem.
Zdaj lahko zadiham. Jezna sem kot pes. Res, v meni se že nekaj dni nabira jeza. Sprašujem se, kakšne ali če sploh, sposobnosti so pogoj za to, da nekoga kličeš šef, vodja, poslovodja ali kaj podobnega. Sem pač študentka, študentke so zamenljive. V redu, pa najdi nekoga, ki se bo podrejal vsem tvojim željam, ti lezel v rit in se sprijaznil s tem, da v enem letu ne dobiš niti ene pohvale. Čeprav sem najcenejša možna delovna sila se do mene obnašaš, kot da tam nisem zaželjena.
So dnevi, ko v službo pridem polna elana in pripravljena za delo, so pa dnevi kot so sedaj, ko v službo grem slabe volje in iz nje pridem še hujše volje. Sem pač študentka, kurac od ovce.
P.S.: 'Oseba', ki jo omenjam v tem sestavku ni določena, nadomešča pa večino šefov, ki jih moramo študentje prenašati v vsakodnevnem iskanju kruha. Da o strankah sploh ne govorim, bom enkrat drugič pisala o tem.