Vedno naprej, nikoli nazaj

Ne verjamem v boga in v nadnaravno. Recimo. Verjamem pa v neko nevidno nit, ki nas počasi vleče skozi življenje in verjamem v to, da je naša pot že do začetka začrtana. Čeprav je težko razložiti, glede na to,da kar koli se trudiš spreminjati je morda to točno, kar ti je bilo namenjeno, po eni strani pa je lahko to pomeni, da skreneš s tvoje začrtane poti. Ne vem, če ste razumeli, lahko se pomaknemo naprej, v glavnem. In ko mi v življenju ne gre, si rečem, da ti življenje nikoli ne bo vrglo nečesa, česar ne moreš prebroditi. Ni treba takoj in ni treba vedno odlično in brez napak, vendar je treba vedno vztrajno in vse ob svojem času. Še posebej vse ob svojem času! Vsi imamo svoj tempo življenja in zato se ne smemo ozirati na ljudi okoli nas, ki imajo svoj čas. Tako kot ima vsak svoj prstni odtis imamo tudi vsak svoj čas. Če ne gre hitro in takoj bo šlo počasi in morda lažje. Zadihaj. Vdih in izdih. In pojdi naprej. In vedno naprej, nikoli nazaj. In vedno navzgor, nikoli navzdol. Želim poudariti vztrajnost. In pri sebi sem ugotovila, da sem vztrajna samo pri stvareh, ki me res sto procentno veselijo ali osrečujejo, če pa ne drugega pa imajo vsak nek večji cilj, ki je viden in je v bližnji prihodnosti. Večje težave mi predstavljajo stvari, ki imajo dolgoročne cilje. Pomembno je pa tudi, da se ne primerjaš z drugimi ljudmi, ker ima vsak od nas svojo zgodbo in svojo življenjsko pot, s tem pa tudi svoj tempo. Pa obkrožiti se moraš z ljudmi, ki te bodo dvigovali in ne potiskali v tla. Ali pod zemljo. Resno je čas, da se neham ukvarjati z ostalimi ljudmi in se fokusiram samo na sebe. Čeprav mogoče že petnajst let govorim, je pa zdaj že res čas. In da se neham primerjati in spraševati kaj bi bilo, če bi bilo. Ker res nima smisla. Sem pred življenjsko prelomnico. Oziroma dvema. Stvari so se končno začele premikati in če tudi sem ob vsem tem sama bom pač sama šla skozi stvari, ki jih drugi premostijo s partnerji. In nikamor se mi ne sme muditi, ker nima res nobenega smisla, da ustvarjam probleme, kjer jih sploh ni. Ker ljudje za življenje ne potrebujemo drugih ljudi. Potrebujemo sebe. In če smo s seboj zadovoljni je to lahko resnično dovolj. Tako. In čas je, da naredim nekaj resnično potrebnih sprememb. Manjših, a zelo zelo pomembnih.