Pariz, day 4: Z zuljem in brez cimre

Prisel je cas mojega potovanja, v katerem sem se zacela pocasi zavedati, da bo enkrat tega tudi konec. In vse bolj se mi zdi, da bi s stalnim pritokom denarja kar ostala tu. Ker Pariz je lahek. Ker pac ni vsakdanjih obveznosti (ce hoce kdo izziv se naj poskusa vpisati na magisterij iz Pariza. Fun. Not.). Danes sem med drugim ostala brez torbice in skoraj brez cevljev. Cevlji morajo nujno zdrzati do Ljubljane, za torbico pa sem tako ali tako imela namen, da jo zamenjam. Pariz je odlicen izgovor za zamenjavo torbice. In sem jo, stara pa pociva v smeteh. Je ze videla svoj del sveta, cas je za novo. Upam, da kdo ne pricakuje macaronov, ker nimam placa v kovcku, ce pa bi ga imela bi se totalno spestali. Ce kaj pomaga lahko povem, da sem danes jedla tako dobre, da mi definitivno ni bilo zal dobrih sestih eurov za tri. Drugace pa sem danes videla ogromno stvari, dejansko sem si naredila dober plan za se zadnja dva dni in mislim, da mi bo v Parizu uspelo videti prav vse. Res priporocam polnih 7 dni v Parizu. Zagotavljam, da ne bo zmanjkalo stvari, ki jih morate videti. Se pa seveda vcasih mora zgoditi, da prehodim pol mesta preden izvem, da so katakombe odprte samo do stirih. Ali pa trinajst krogov preden najdem most s kljucavnicami. In se seveda sele na njem spomnim, da bi lahko pripela kljucavnico, ki jo imam s sabo in je prevelika za kovcek. Danes sem se naucila se nekaj o zivljenju: deluje po principu izgubis-dobis. Dobila sem zulj in izgubila cimro. Zdaj sem sicer dobila tri nove (cimre, ne zuljev).