Pariz, day 3: Gospod Croque

Danes sem ugotovila, da je tablica (racunalniska) eden od resnih must-haves za potovanja. Polovica hostla jo ima, samo se nekaj Nemk vztraja z racunalniki. Pa koncno sem pogruntala kaj bo moj naslednji roadtrip. Pa to, da moram naslednjic letet s se eno prtljago, ker je v Parizu prevec stvari, ki jih resno potrebujem, moj kovcek pa ima prevec kil. Je bil razsvetljenski dan. Med drugim sem ugotovila tudi, da komaj cakam, da zacnem jutri Pariz spet raziskovati sama, ker res pogresam samoto. Predvsem mir. In svobodo, ki je pohajkovanje v dvoje iznici. Sem pa dobila veliko uporabnih slik! Hotela sem komentirati se francosko kavo in hrano. Francozi vedo kaj je dobra kava, ne glede na to, kje, kdaj in za koliko eurov jo pijes. Ker kava je pac kava. In do sedaj mi se ni bilo zal zanjo zapraviti od dveh do treh eurov. Se ena zmota o Parizu: kava ni draga, meni pa se mesto zaenkrat ne zdi prav nic drazje od Londona. In se o hrani.. ne glede na to, ali gre za palacinko iz stanta, croque monsiuer iz pekarne ali cebuljo juho iz restavracije, Francozi znajo vse narediti bozansko. Res, nisem se jedla slabo. To je edina drzava, kjer mi ni treba sprasevati kaksne so sestavine hrane, ker povsod vse pise, hrana je predvsem enostavna in logicna, majoneze se nisem opazila in vedno je izbire dovolj za vse. In pariski gimnazijci so najbolje obleceni gimnazijci ever. Resno. Ce bi se se enkrat rodila bi bila francoska gimnazijka. Danes sva z Mari sicer spoznali prijeten par iz Amerike, ena cimra je sla, ena je prisla nazaj in preko nje sem spoznala se Amelo iz Ohia. In prva stvar, ki sem jo vprasala je bila: and you are originally from? Bosnia. Nice. Ugotovila pa sem tudi, zakaj nimam srece v ljubezni. Na Kostariki namrec pravijo, da prvic kihnes za zdravje, drugic za denar in tretji  za ljubezen. In jaz pac nikoli ne kihnem trikrat.