Wanderlust je kickal in in pristala sem v Parizu. Brez svoje lezbicne ljubimke, samo Olga mi dela druzbo. Do Pariza sem bila vedno malce nevtralna, predvsem ker se mi je zdelo mesto, kot na primer New York, pretirano zromanticirano. Pac sem tiste vrste clovek, ki ne verjame dokler ne vidi. Zdaj vidim. In razumem. Po dobrih dveh urah spanja me sicer se komaj drzi pokonci, levi glezenj pocasi popusca in malce pred cetrto sem uspela politi svojo jutranjo kavo. Ze cel dan sicer ugotavljam, da sem sestradana, ampak me zelja po tem mestu odvraca od lakote. Kaksno uro nazaj sem stopila z metroja, dvignila pogled in zagledala eifflov stolp. Najprej sem takoj pogledala v tla. Ocitno sem mislila, da to pac ni res. In mogoce se vam zdi, da pretiravam, ampak.. Ne morem verjeti, da sem se sredi noci usedla v kombi, v Italiji sla na letalo in se malo po moji tipicni prebujalni uri znasla sredi Pariza. S kovckom, torbico in cmokom v grlu. Ta trenutek sedim na travi pred eifflom, pisem tole in gledam nekaj, kar naj bi bilo svetovno prvenstvo v lokostrelstvu. Francozov ocitno ne gane kosarka, oni gledajo lokostrelce. Popolnoma razumljivo. In sedaj sprememba lokacije. Zanimivo, kako je v Parizu park res na vsakem usranem vogalu, ni pa ga ko imas v roki vrecko hrane in kavo. Nepolito. No, po dolgem dnevu sem se predala vecerji in se enkrat dobila potrdilo, da so Francozi samo malce bolj vljudni Italijani. Niso vljudni. Niti pretirano prijazni. Pa se prodajo ti ogromno vecerjo za 13 eurou, po drugi strani pa bi radi 2 eura za wc. Ne hvala, raje se grem poscat na sredino Elizejskih poljan. Pa rahlo so vsiljivi. Danes me je ze oriblizno petnajst ljudi nekaj vprasalo/mi poskusilo nekaj prodat in podobno, cesar pac nisem razumela. Ampak ne glede na to kako naglas recem NON mi sledijo se cca pol kilometra. Spoznala sem tudi, da moje znanje francoscine ucinkuje priblizno dvajset sekund. Potem preklopim na nek esperanto s kanckom anglescine. Glavno, da razumejo. Cafe au lait? Yes. Orange juice? Oui. Pa prehodila sem pol Pariza, sem prepricana. Zdaj cakam, da bo tema, da grem na slavolok. Medtem ko se pocasi temni bom pa se naprej sedela v tem parku in se pocutila kot v filmu. Bojim se, da se bom zacela pogovarjati sama s sabo. Poseben car ima to, da krades wifi gledaliscu in jes crossaint. In kasneje: sem sla na slavolok in sem zaljubljena. V slavolok. In ugotovila sem, da so parizanke rahlo shizofrenicne glede oblacenja. Cez dan so obicne, ne izstopajo prevec, ponoci pa izgledajo kot da bi hotele podreti pol Evrope. In sigurno je se kaj kar bi morala povedati, razen tega, da mojo denarnico ze sedaj boli.
(Instagram za pokusino slikic: monroetastic.)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar