Trenutek inspiracije: Kako bi izgledalo moje poslovilno pismo

Dragi moji.
Očitno sem se odločila, da imam poln moški spolni organ tega zlaganega neoliberalističnega in pokvarjenega sveta in me ni več med vami. Če me še iščete me ne iščite v kakšni reki pod klifom, ne iščite pištole, ker to pač boli, ne iščite krvi, ker je ne prenesem, ne iščite britvic, ker so po mojem mnenju nekaj najbolj groznega na tem planetu. Tablet tudi nisem popila, ker so ogabnega okusa in ker sem jih tako ali tako v življenju pojedla več ko 70-letna babica z multiplo sklerozo in artritisom. Če me iščete me najdete za KMŠjem s poslednjo fuzlo v roki, ker sem se napila do smrti. Ali na kakšni travi. Ali kje za kakšnim blokom ali hišo. Mogoče pred Skeletom, to se zdi dokaj primerno. No, zdaj, ko ste me našli pa lahko nadaljujem.
Moji mami bi rekla, da jo imam izredno rada, vendar da naj se že enkrat preseli k svojemu možu, ker je pač čas. In da naj neha šparati, ker ji to ne paše in ker jo frustrira. In da naj se vzame v roke in enkrat za spremembo teče sedem dni v tednu in ne enkrat na pol leta. In da naj neha delati nadure, ker jo spravljajo ob živce in s tem celo družino. Očetu bi rada sporočila to, da bom vedno njegova mala punčka, ampak da je bila njegova odločitev, da se preseli na drugi konec Slovenije. In da nikoli nisem marala družinskih piknikov, pogrebov, rojstnih dni in vsega ostalega sranja, ker ne prenesem naše neumne hinavske družine. Mojemu bratu bi rada sporočila, da ga imam zelo rada, ampak da nisem nikoli pozabila kako mi je v osnovni šoli na morju zbil zob in da mu za ta dogodek še vedno zamerim in da ne bom nikoli pozabila. In da se mu opravičujem za trojanski krof. Verjetno se ne bo spomnil, jaz pa se. Vsem trem se opravičujem za povzročanje sivih las. Hvala, da ste me prenašali.
Dedatu bi se rada opravičila, da mu že celo življenje zaradi mene odpadajo lasje in se mu zahvalila za to, da je z mano gledal Tom&Jerryja in da mi bo za vedno ostal v lepem spominu. Babici pa bi rada sporočila, da mi je žal, da ni že zgodaj odnehala s tem, da me poskuša spremeniti v nekaj popolnega, ker za to pač nimam genov in da naj se neha obremenjevati z zgodovino in mojimi ocenami. In da jo spoštujem, vendar ima vse neke meje.
Lani sporočam, da je bila vedno moja najboljša prijateljica, da mi je šla večino mojega življenja na večina njenih prijateljev konkretno na živce in da sem srečna, da nisva šle skupaj na srednjo šolo. Tebi tudi podarjam svoj nakit in svoj računalnik. Pa mojo bodočo hišo. Ker si želim, da si z Urošem ustvariš prijetno družinico. In ne glede na tvojo preteklost se mi zdi neumno, da ga kličeš Urki. Ker je pač neumno, ima tudi ime. In on mi je všeč. Drži se ga. Rada te imam, največ.
Tamari sporočam, da se naj tudi ona drži svojega. Mislim, da bo dobro skrbel zate in za vajine otroke. Sporočam ti, da čeprav mi greš lahko konkretno na živce si pač Tamara in očitno brez tebe nikoli nisem mogla. Ne vem, kako da se nisva spoznali že prej. Usoda je hotela, da sem te dobila v svoje kremplje. Rada te imam. In zato ti poklanjam svoje kolo in svojo kolekcijo make-upa, ki jo lahko prodaš, ko boš spala pod mostom in si v njeni vrednosti kupiš vilo v gorah. Ali kočo ali nekaj podobnega. Sicer bi preferirala, če je ne bi prodala. Zdaj pa lahko nehaš brati moje misli.
Vsem drugim pomembnim ljudem bi sporočila nekaj besed. Jana, zelo dobra prijateljica si in imaš dober vpliv name. Verjetno veliko pove tudi to, da sem s tabo ostala prijateljica še naprej od osnovne šole. Takih je malo. Aneji bi rada sporočila to, da jo moj lezbični alterego globoko ljubi, jaz pa sem jo pogrešala vsako minuto, ko je ni bilo v Ljubljani. Podarjam ti svoj avto, če sploh še znaš voziti. Žal mi je, da sem te spoznala šele lani. Izredno žal. Asji in Kaji bi rada sporočila, da sta mi pokazali to, kar v življenju pomeni ogromno. To, da se sprostiš in da ti je pač vseeno. In zato ju spoštujem, vključno z njunimi neumnimi momenti in pripombami. Drugih ljudi je preveč, da bi jih omenjala. Bom šla bolj na splošno.
Vsem babam, ki ste me kadarkoli gledale postrani bi rada sporočila, da upam, da zafurate svoje življenje na polno, da postanete odvisne od vseh mogočih substanc in da se poročite z debelimi alkoholiki. Zdi se mi hvale vredno, da sem navkljub vaši prisotnosti ostala z nogami trdno na tleh in iz sebe dejansko nekaj naredila. Lahko se pojeste zaradi mene, najbolje za vse pa bi bilo, da že enkrat nehate s svojim obstojem na zemlji onesnaževati naš lepi planet.
In še za konec vsem tipom, ki ste me izkoristili, vsem tipom, ki me niste pogledali in vsem tipom, ki ste mi lagali in povzročali živčne zlome, sporočam, da ste bili zamenljivi. Očitno vsi. In da upam, da si najdete še kakšno bolj debelo od mene, ki vam bo celo življenje kradla torte. In rigala v obraz. In delala grde otroke. In da dobite sifilis in gonorejo in da vsaj trije od vas fašete HIV.
Za vse, ki se boste ukvarjali z mojim pogrebom pa naslednje. Upam, da zanj zapravite čim več denarja, da vas še za konec mojega življenja lepo oberem do kosti. Na pogrebu ne želim starih kmetavzarskih tet, ki mi nikoli niso mogle dati komplimenta, ne želim nobenih stricev od katerih za rojstni dan nisem dobila niti tolarja. Želim ljudi, ki so me imeli radi. In želim, da nihče ni oblečen v črno. In želim, da nihče ni oblečen kot čefur in namazan kot klovn. Želim, da ste lepi. Želim, da se ne jokate in ne zganjate cirkusa, ker vas je tudi brez mene dovolj. In želim, da me pokopljete v moji amsterdam majici, ki me bo za vedno spominjala na moj ukor zaradi posedovanja marihuane na šolski ekskurziji. Želim, da se me čimbolj spominjate po mojih napakah, ki so vas, upam, kaj naučile. Želim pesem Don't cry od Gunsov in prosim nobenega ansambla, ker se bom zbudila in začela bruhati. In želim, da se potem Lana odpelje v Ameriko in raztrosti moj pepel (Ja, pepel, a ste mislili, da želim gniti?) na pokopališču Westwood Village Memorial Park, po grobu Marilyn Monroe, v Los Angelesu.
Če bi lahko, bi pisala svoje poslednje besede še nekaj dni, ampak mi tako grozno paše ena lizika, da nimam več časa.
P.S.: To ni noben namig, svoje življenje imam preveč rada. In vse okoli sebe tudi. Če je prehudo za vas pa upam, da niste brali vsega.